Petminutna kateheza amen!
Enkrat sem bil na nekem predavanju o Mariji. Predaval je slovenski marksistični filozof. Tako se vsaj sam deklarira. Nekaj stvari je povedal kar dobro, druge pa so bile bolj za pozabo. Med tistimi je bila ena zanimiva. Zgražal se je. Zgražal se je nad tem, ker so slovenski škofje slovenski narod posvetili devici Mariji. Govoril je, da je to narejeno na silo, ker ga nihče ni nič vprašal in je sedaj posvečen Mariji, čeprav v to ni privolil.
Toda. Ni bojazni.
V Mojzesovi knjigi, beremo, so zapisani blagoslovi in prekletstva. Zadnje, kar je zapisan,o je tole: »26 Preklet, kdor ne potrjuje besed te postave s tem, da bi jih izpolnjeval! In vse ljudstvo naj reče: ›Amen.‹« (5 Mz 27,26).
Kaj lahko razberemo iz tega? Bog išče človekovo privolitev. Bog si želi, da bi se njegov blagoslov podeljeval v dialogu, pogovoru, da bi bil med njim in človekom. Ne moremo računati na nek blagoslov, če pa se v ničemer ne spremenimo.
Beseda amen pomeni prav to. To je človekov odziv. Prvi odziv na Božje delovanje. Zato to besedo tolikokrat rečemo v bogoslužju.
Beseda amen je hebrejska beseda. Pomeni: res je, resnica je, verujem, trdno verujem. Tako, kot če bi rekel: »Tako je.« Ko sem bil otrok, prvoobhajanec, nam je pater pokazal, kakšen je pomen besede amen. Udaril je po mizi in rekel: » amen.« Pritrdil je temu, kar je prebral.
V knjigi preroka Izaija beremo besede: »Če ne boste verovali, ne boste obstali.« (iz 7,9) V hebrejščini je ta stavek besedna igra iz besede amen. Pravi: utrditi se v veri pomeni, da priznam vse duhovne in telesne stvarnosti in iz njih živim.
Ko bomo izrekali besedo amen, je ta beseda kot verujem! Ko prejmemo Jezusovo telo pri maši ne rečemo hvala, ker je Jezus že od začetka del nas. Rečemo amen, kar pomeni verujem, da je to, kar prejemam Jezus sam.