Božja beseda za 10. nedeljo med letom 2023. Leto A.
Božja beseda 10. nedelje med letom 2023.
Sveto pismo je napisano tako, da je popolnoma posvečeno resnici. Nek filozof prejšnjega stoletja je zapisa: Če bi sveti pisatelj – prerok, evangelist, pridigar, zgodovinar napisal nekaj po svoji in ne po božji volji, bi bralec svetega pisma to takoj opazil. Ozejeva knjiga gradi to resnicoljubnost na svoj globoko iskren način. Vsa knjiga je oblikovana okrog nasprotja Gospodove zvestobe in človekove nezvestobe. To nasprotje kaže na človeka in Boga in na človekovo dramo. Naše človeško življenje vedno znova kaže, kako nestanovitni in celo nezvesti smo. Čudovita novica pa je, da je Bog zelo zvest in da se mi lahko učimo te zvestobe od njega.
Ozej nam najprej pokaže nezvestobo človeka in zvestobo Boga na svojem primeru. Prerok sam mora postati primer človeške nezvestobe in s tem pokazati znamenje. Bog ga vedno znova spremlja na tej poti človeških napak, ga uči večne zvestobe in večnih vrednot, za katere se splača živeti.
Odlomek, ki smo ga prebrali danes govori ravno o tem, kako pomembno je, da smo blizu Gospodu in da Ga spoznavamo. Spoznati Gospoda ni samo to, da vemo in priznamo, da Bog obstaja. To je še najmanj. Spoznati Gospoda pomeni, da Bogu pustimo vstopiti v naše življenje kot nekaj bivanjskega – kot nekaj, kar človek dovoli v sebi kot večno resnico. Mi to resničnost spoznamo v svoji veri; morda najbolje pri evharistični daritvi. Ko se zberemo v cerkvi, da bi praznovali resnico, da Bog obstaja, in se zahvaljevali za njegovo delovanje, dopuščamo, da Bog vstopa v naša življenja in nam spregovori na srce. To naše življenje samo po sebi spreminja, če se le ne upiramo Božjemu duhu in če nismo v svojem življenju čisto otopeli. Velika nevarnost je, da resnicam o Bogu ne pustimo, da delujejo v nas. Oznanilo, ki ga slišimo, “vzamemo na znanje”. Na ta način lahko hodimo vsak dan k maši 100 let ali več. V našem življenju se ne bo nič spremenilo. Lahko pa smo pozorni in po božje razpoložljivi ob vsakem oznanilu, ki ga slišimo in s tem rastemo. Vemo, da je resnična sprememba v našem življenju vedno dar, velika milost. Toda ta dar bomo znali sprejeti in iz njega živeti, če bomo v svojem življenju rasli, dopuščali Bogu, da preko svojega oznanila vodi naše življenje. Tedaj bomo postajali vedno bolj odprti za božje dobrote.
Tako nam tudi psalm spregovori o odnosu med Bogom in človekom. Človek se k Bogu približuje z molitvami in daritvami. To pa še ni vse. Daritve niso nekaj, kar bi Bog potreboval. Daritve človeka spominjajo, da na tem svetu ni samo tisto, kar je koristno in kar ljudje uporabljamo za gradnjo medsebojnih razmerij. Molitev in daritev nas spominjata, da za svoje življenje nujno potrebujemo Boga in njegovo razodevanje. Trenutni čas močno zaznamuje tehnični napredek, ki je nekaj odličnega. Toda nehote vsi te uspehi dajejo človeku misliti, da človek ne potrebuje Boga in je v tem svetu samozadosten. Toda vedno znova je tak človek postavljen na laž in svet v katerem ni nenehnih opominov, da človek in svet presegata samega sebe, nazadnje propade, človek pa tudi. Včasih mislimo, kako zelo pomembne so naše molitve in daritve. V današnjem psalmu nam psalmist pravi, da Bog vsega tega ne potrebuje. To pa ne pomeni, da je brez smisla živeti po veri in opravljati različne pobožnosti. Brez smisla pa je misliti, da bi lahko sami oblikovali svoje življenje in z molitvami in pobožnostmi prepričali Boga, da bi nam ustregel. Bog nam je vso dobroto že izkazal. Lepo bi bilo, če bi dopustili, da ta dobrota v nas začne resnično delovati.
Tako nam tudi apostol Pavel v iskreni pripovedi spregovori o Abrahamovi veri. Pavlova odlika je v tem, da mu je Gospod tako domač, duhovnost pa tako zelo pred očmi, da je zmogel pripovedovati o svoji veri in o veri vsega ljudstva, ki gradi človeka. Tako spregovori o pomenu vere na primeru Abrahama. Ta očak, ki so ga Pavlovi poslušalci dobro poznali mu služi za primer, ki pove, kako pomembna je vera v človekovem življenju. Včasih ta vera ne nudi nobenih zunanjih znamenj, nudi pa polnost življenja v Svetem Duhu.
Tudi evangelij nam ponuja zelo pomembno izkušnjo vere. Gre za trenutek, ko je bil poklican apostol Matej. Jezus ga je poklical, ko je bil še cestninar in so ga ljudje imeli za javnega grešnika, ker je sodeloval z Rimljani. Rimljani so bili namreč vladali nad judi v tistem času. Posebnost te pripovedi pa je tudi v tem, da je ta pripoved zapisana v Matejevem evangeliju. Torej apostol in evangelist pregovori o samem sebi. Njegova izkušnja, ki je tudi izkušnja kesanja nad prejšnjim grešnim življenjem, nam je lahko vsem v pomoč, da bi lahko tudi mi z vso močjo živeli iz vere, suvereno stopali po poti življenja in sprejemali dobre, krepke odločitve.
