Ko premišljujemo o tem, kaj je cilj, zaradi katerega je bil ustvarjen človek, se moramo spomniti, da je to zelo pomembno vprašanje. Zakaj sploh potrebujemo tak premislek. Na prvi pogled se nam zdi, da je to nepomembno vprašanje. Po drugi strani pa nam zgodovina kaže, da je to še kako pomembno vprašanje. V zgodovini so ljudi uporabljali na vse mogoče načine. Oblastniki so si razlagali cilj človeka v tem, da ga čim bolje izkoristimo, velikaši tega sveta želijo pogosto (ne vedno) človeka ponižati do te mere, da vidijo v njem samo korist.
Ni nam treba biti velikaš tega sveta, da namen človeka postavimo na napačne temelje. Mnogi starši svoje otroke obremenjujejo s svojimi težavami, ki se otrok ne zadevajo; ko otroci odrastejo se jim zdi, da morajo še naprej skrbeti zanje in za njihovo dobro počutje. Tudi v veri ne znamo človeku pustiti svobode. Človek se nam zdi kot nekakšen prejemnik naših modrosti, ki smo se jih domislili. Toda za to nas Bog ni poklical. Verniki tudi ne morejo biti ljudje, ki povečujejo množičnost naših skupnosti. Vsak je edinstven in ni samo številka. Velikokrat namen ali cilj človeka razumemo zelo narobe. Naše cerkvene skupnosti morajo biti kraji, kjer te človekove cilje spoštujemo.
Bog nas ne zlorablja. Kliče nas, da bi ga slavili. To pomeni, da vsako dejanje, ki ga naredimo, da bi slavili Boga, tudi okrepi naše življenje. Vsak trenutek, vsaka misel, molitev mora biti obrnjena na Boga, mora koristiti Bogu, a obenem mora koristiti tudi nam.
67. Za kakšen cilj je Bog ustvaril človeka?
(358-359; 381)
Bog je vse ustvaril za človeka, toda človek je bil ustvarjen, da bi spoznaval Boga, mu služil ter ga ljubil, da bi mu na tem svetu prinašal v daritev in zahvalo celotno stvarstvo, da bi bil povzdignjen k življenju z Bogom v nebesih. Samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka, vnaprej določenega, da bi postal podoben učlovečenemu Božjemu Sinu, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15).
