Danes se nam zdi, da je vera v enega Boga nekaj zelo običajnega. Če to mislimo, imamo veliko srečo. Ta stvar namreč ni čisto samoumevna.
V času, ko se je pisalo Sveto pismo je bil položaj povsem obrnjen. Večina ljudi je mislila, da je bogov več. Zakaj je bilo tako?
Ker je to bolj koristno! Če imamo boga za konje, sonce, telo, bolezni, itd. se pogosto zdi bolj učinkovito. Vsaka težava ali prizadevanje posebej je takrat stvar naše pozornosti. In takrat delamo velike premike. Toda to ni bog, to so življenjske igrice in prerazporejanje življenjske moči.
Ko so Izraelci bivali med drugimi narodi, so veljali za velike čudake. To pa zato, ker se je zdela vera v enega Boga neizrazna, prazna, naučinkovita. In Izraelci so se zdeli kot neumneži sredi razumnega sveta.
Toda vera v mnogo bogov nas zapira vase. Zapiramo se v svoje potrebe, posamezne drobnarije svojega življenja in gotovo v življenju ne gremo naprej. Vera v enega Boga pa nas vodi naprej v neznano, a svetlo in upanja polno prihodnost, ker nas vodi k živemu Bogu, ki je izvor našega bivanja in izvor tega, kar smo. To je živi Bog, ki nas je poklical po imenu.
Ta navidezna učinkovitost mnogih bogov pa se kaže tudi tako, da so politični vladarji radi zagovarjali mnogoboštvo. Zato, ker so za vsak slučaj tudi sebe prištevali med bogove. Tudi danes lahko vidimo, da se nekateri veljaki sveto povzdigujejo čez druge prav po božje.
Naš Bog pa je preprost v svojem izrazu in tih v svojem bivanju. On je preprost in v Jezusu Kristusu tudi ubog. In prva njegova značilnost je, da je eden, edini.
36. Zakaj se izpoved vere začenja z »Verujem v Boga«?
198-199
Zato, ker je trditev »Verujem v Boga« najpomembnejša in je izvir vseh drugih resnic o človeku in o svetu ter vsega življenja vsakega verujočega vanj.