Priprava na 24. nedeljo med letom 2023.
Rdeča nit odlomkov Božje besede te nedelje je odpuščanje. Sveto pismo v teh odlomkih omenja predvsem odpuščanje med ljudmi. Vprašanje o odpuščanju je eno najpomembnejših vprašanj človeka v vseh časih.
Ko beremo knjigo modrega Siraha, dobimo občutek, da ta modrec o človeku ve prav vse. Besedilo je napisano tako, da imamo občutek, kakor da je pisatelj zbral na tisoče primerov človeških izkušenj in je iz njih potegnil najboljše, kar je zmogel. Ne samo, da se je osredotočal na to, kako reševati zaplete; govori tudi o tem, kako nerešljivi so bili ti zapleti in kako pomembno je, da nas nanje opozori. Ta izjemna zbirka človeške modrosti nas uči živeti. V tem delu, ki govori o človekovih duhovnih stanjih, Sirah podaja različne primere človekovega odločanja in delovanja. Zdi se, da je njegova osnovna misel ta, da se vse, kar človek naredi, vrne nadenj. Velikokrat tudi naša življenjska izkušnja govori, da se vse, kar storimo, vrne k nam. Že pregovor nam govori: kdor seje veter, bo žel vihar. Tako tudi Sirah, ki v globino pozna človekovo življenjsko izkušnjo, govori: karkoli človek dela, vpliva nanj in na njegovo okolico. Človek ve, kdo je in katera so tista dejanja, ki odločilno vplivajo na njegovo osebno zgodovino in odnose.
V tem delu se posebej osredotoča na človekovo jezo in odpuščanje. Modri Sirah pravi, da je jeza nekaj ostudnega. Zakaj se potem sploh jezimo? Ali je vsaka jeza nekaj slabega? Sirah nam pove, da je grešno, če se jezi vdajamo – jezimo se zelo pogosto in večkrat – če se toliko jezimo, da to postane del naših osnovnih življenjskih odzivov in osebnega ravnanja, postanemo jezljivci. Zanimivo je primerjati te starozavezne modre stavke s tistimi iz Nove zaveze. V Jakobovem pismu je zapisano, da “jeza ne uresničuje Božje pravičnosti” (Jak 1,20). Podobno tudi druge misli. Jezus nas uči odpuščati, da bi lahko vedno vedeli, da je usmiljenje pristop, ki ga ima Bog do nas. Velikokrat se bomo spraševali, kako odpuščati. Sirah takoj namigne, da je odpuščanje nekaj, kar doživljamo med seboj, pa tudi med nami in Bogom. Tu bomo lahko črpali moč, da bomo odpuščanju sploh lahko dali mesto v našem življenju.
Tudi psalm opeva usmiljenje Boga. Svetopisemski človek spoznava odpuščanje in usmiljenje kot nekaj temeljnega, kot nekaj, kar je v tem svetu prisotno v sami osnovi, v bistvu. Zato pripoved o odpuščanju psalmist raziskuje z vidika stvarjenja sveta. Ker je Bog ustvaril svet, je ta zanj kot nekakšno igrišče, stvari sveta pa so mu kot igrače. Za Boga svet ni nekaj napornega, ni poln preizkušenj: zanj je svet nekaj, v čemer svobodno gospoduje. Tako so tudi duhovne danosti in dogodki tega sveta nekaj, v čemer je Bog povsem suveren. Lepota sveta odraža ljubezen, ki jo Bog čuti do nas in to ljubezen v mnogih trenutkih izraža tudi z odpuščanjem. Zato opevamo Boga in pravimo: Usmiljen in milostljiv je Gospod.
Morda je prav pismo Rimljanom tisto, ki bistveno razlaga, zakaj se nam ni treba bati Boga in zakaj ima odpuščanje smisel. Zato ker je Gospod v tem svetu v celoti zagospodoval in ni potrebno, da bi se bali, da bi nas Bog zapustil in nas pustil same. Če bomo Bogu dopustili, da v nas deluje, ne bomo razočarani in ne bomo izgubljali v življenju, saj živimo v varstvu Boga.
Evangelijska zgodba nas spodbuja, da bi svoje življenje zares izročali Bogu. V preteklih nedeljah smo spremljali Petra, ki je govoril, da je najprej izpovedal vero v Jezusa, potem pa je Jezusu začel braniti, naj ne sprejme križa, saj se Jezusu ne sme nič zgoditi. S tem se je na nek način postavil pred Jezusa in pred Jezusove življenjske načrte. Tega človek ne sme storiti. Vse to pa se je zgodilo, da bi Jezus učencem in nam povedal, da je on tisti, ki vodi tok zgodovine in obenem tisti, ki temu svetu daje moč in vsebino. To ne pomeni, da imamo še enega gospodarja več – to pomeni, da se nam na svetu ni treba ničesar bati. Ko začnemo tekmovati z Bogom in tem, kar nam je dal, lahko samo ugotovimo, da smo popolnoma prešibki za ta dejanja. Bog je veliko večji od naših sposobnosti in tudi v svetu obstajajo dejanja in silnice ob katerih smo majhni in nebogljeni. Ko se razbesni narava nam je jasno, da proti njej nimamo veliko možnosti; ko se razvnamejo strasti in nakopičijo grehi tudi ne. Toda v sodelovanju z Bogom smo veliki in lahko delamo tisto, kar je dobro in prav ter v življenju zmagujemo.
