Spremenjenje na gori je eden izmed dogodkov, ki so izjemnega pomena za našo vero. Morda je to vzrok, da ta praznik praznujemo dvakrat na leto. Prvič se to zgodi v postnem času. Takrat nas Jezusovo spremenjenje nagovori tako, da z njegovimi učenci spoznamo njegovo veličastvo. To se zgodi tudi zato, da nas ne bi premotila strašnost Jezusovega trpljenja, ampak bi lahko v vsej zgodbi pasijona videli Jezusovo Božje delovanje, ki je bistvo zgodbe o trpljenju.
Tokrat pa spoznavamo Jezusa kot nekoga, ki se spreminja pred očmi učencev, in tako lahko dojamemo, kako zelo je pomembno, da je naša vera vedno v hrepenenju po nadnaravnem. Dobro in prav je, da naša vera vedno znova živi v realnem svetu in za svoj obstoj dobiva realne razloge. Toda ta vera se vedno napaja iz nadnaravne moči, ki nam jo daje živi Bog. On je tisti, ki ima dokončno besedo in je začetek vseh stvari; pravi alfa in omega, začetek in konec. Veliko stvari nam je namreč nedosegljivih. Sploh pa v nekem določenem trenutku življenja lahko spoznamo, da potrebujemo močno rast, da bi lahko razumeli, kaj je dobro, prav in k čemu smo poklicani. Vsak trenutek življenja nam namreč govori s svojo preprostostjo, neposrednostjo in resničnostjo. Toda vedno znova smo poklicani k temu, da poskušamo presegati svoje življenjske okvire. Bog je tisti, ki nas vodi naprej, polaga v naše življenje hrepenenje in si želi, da bi počeli nekaj dobrega in resničnega. To je velik izziv za vsakega izmed nas. Potrebujemo to izjemno spodbudo, ki nas vodi naprej. Ta izjemna spodbuda bodi v nas hrepenenje. To hrepenenje pa ni samo nekaj višjega, kakor rečemo; je tudi hrepenenje po Bogu samemem, po njegovi bližini, ki jo vedno bolj spoznavamo.
V prvem berilu srečamo pripoved preroka Danijela, ki govori o tem, kako je doživel Božje veličastvo. To se je preroku razodelo v izjemni lepoti in moči. Kot podoba, pred katero človek poklekne ali pade na obraz. Ta podoba je dala občutek suverenosti, nadnaravnosti in popolnosti. Značilnost Danijelova videnja pa je tudi v tem, da bo ta podoba trajala večno in nikdar ne bo uničena. Samo Bog je zmožen take stalnosti neuničljivosti. Vse drugo je podvrženo propadanju. Ta odlomek pa ni osamljen, ampak sledi nekemu drugemu odlomku, ki govori o tem, kako sta na Zemljo prišla uničenje in propad. Prerok ima videnje zveri, ki so uničevale. Vsaka je bila hujša od druge. Toda zmaga ni v rokah najbolj strašne in grozne zveri. Na koncu zmaga dobro, po katerem Danijel zares hrepeni in ga je sposoben tudi videti in prepoznati. To videnje pa ne govori nujno o tem, kako se je na Zemlji zgodil nek izjemen in strašen dogodek. Prerokove oči so sposobne videti tudi tragiko človeka, ki je vedno znova podvržen propadanju, uničenju in umiranju. Resnično preroštvo pa je v tem, da vidi lepoto dobrote in večnosti ter njegovo prodornost in moč. Dobro nastopa kot veličina, ki ne mine in naposled premaguje vse. Tudi če so določeni trenutki življenja podvrženi trpljenju in propadanju, pa je končna zmaga trdno v rokah dobrega, ki pa za nas ni samo načelo oziroma sila, ampak živi Bog.
To veličino živega Boga pa so prepoznavali tudi apostoli, ko so šli za Jezusom po poti življenja. Zanimivo je, kako veliko apostolov – morda najočitneje pa apostola Janez in Peter – pričajo, kako je Božje delovanje ravno v tem, da sta presegala lažnivost življenja in da je tisto, kar sta srečala v Bogu resnično. Apostol Peter svoje učence poučuje, kako je potrebno živeti, kakšne kreposti naj si privzgojijo; toda to bodo storili tako, da bodo živeli iz polnosti vere in da se bodo oprijeli nečesa resničnega.
V evangeljskem odlomku pa doživimo Jezusa, ki se dvigne z učenci na goro in se pred njimi spremeni. To je velik in pomemben dogodek, ki ga poznamo. Ta lepota Jezusove moči nas spremlja, da bi lahko vero postavili za vrhovno načelo svojega življenja. Pomembno je, da so v evangeliju tudi taki dogodki, ki opisujejo Jezusa kot vogelni kamen naše nevidne stavbe vere. Tudi mi se vedno znova dvigajmo na goro spremenjenja in občudujmo Jezusa, ki med nami biva in kaže na to, kako velik je in kako nam je blizu.
