Priprava na 20. nedeljo med letom 2023.
Besedilo iz knjige preroka Izaija, ki ga danes beremo, se nahaja v 56. poglavju Izaijeve knjige. To je zelo pomemben del knjige, ki mu je vredno prisluhniti in o njem premišljevati. Ta del knjige govori o rešenju Izraelskega ljudstva. To ljudstvo je bilo izvoljeno ljudstvo in je bilo zato deležno posebnega Božjega varstva. O tem Božjem varstvu beremo v različnih knjigah. Posebej v Mojzesovih knjigah, v katerih je opisana vsa slavna zgodovina izraelskega ljudstva. Gotovo je osrednji dogodek, pravi vzorec ali prototip reševanja Izraela ravno prehod skozi rdeče morje. Ta veliki dogodek je zares dogodek veselja in upanja. To je prelom z vsem starim in začetek vsega novega. Upravičeno so Izraelci razumeli ta dogodek tako, da jih je Bog rešil iz smrti v življenje. Kristjani ta dogodek kasneje razumemo kot dogodek, ki človeka in človeštvo rešuje iz duhovne smrti, greha, ki človeka zasužnjuje. Zato je Kristus nov Mojzes Nove zaveze, smrt pa je greh, ki človeku ne da živeti.
Ravno zato nam je Izaijeva knjiga tako zelo dragocena. Ne govori toliko o Božji pomoči na materialni način. Predvsem govori o tem, kako Bog rešuje človeka po duhovni poti, kako človeku kaže nova obzorja in ga rešuje na duhovni način. To je nekaj izrednega. Izaijeva knjiga nam namreč odpre pogled tudi na to, kako nas Bog rešuje in kako raznoliko je njegovo delovanje, ko si prizadeva, da bi nas rešil. Veliko bogastvo se nam pokaže, ko beremo o raznolikosti Božje pomoči. Da ne gre (samo) za rešitve v stvarnem smislu, iz bitk, lakote in vremenskih neprilik; rešitve iz lakote in žeje, ampak gre tudi za duhovne danosti, o katerih pogosto težko govorimo, vidimo tudi, da je v zgodbo o reševanju Jeruzalema vpleten spev o Božjem služabniku. Izaija reševanje izvoljenega ljudstva ne vidi kot delo neke nujnosti, razvoja ali sile, ampak vidi znotraj tega dogajanja Božjega služabnika. Ta Božji služabnik ni nekdo, ki bi bil močan, nasilen in mogočen, ampak je trpeč. Ta neverjetna slutnja trpečega odrešenika je velikansko preroško videnje, ki nam danes razlaga to, kar se je šele kasneje zgodilo. Jezusova daritev presega vsa pričakovanja in v sebi nosi vse bogastvo Božjega stvarnega in tudi duhovnega reševanja. To je velik dogodek odrešenja, ki mu v zgodovini ni primere.
Nemogoče bi bilo našteti vse razsežnosti in raznolikosti tega, kar je omenjeno v besedilu. Pomembno je le poudariti izjemno barvitost in bogastvo duhovne poti, ki človeka vodi naprej v lepše in boljše življenje. Že prva ugotovitev je torej to, da nas Bog ne rešuje na dolgočasen in pričakovan način. Veliko ljudi vere v Kristusa ne sprejema samo zato, ker misli, da vera pomeni to, da ustrezamo nekim vnaprej danim vzorcem in izven tega ni možen noben korak. Toda to ne drži. Bog nas ne prilagaja kakor stroje. Vzgaja nas kot otroke. To pa pomeni, da je z nami potrpežljiv in ve, da za doseganje svetosti potrebujemo čas, z nami je potrpežljiv in usmiljen. Ne pričakuje, da bi bili idealni. Svetost ni idealnost. Idealnost je lastnost strojev, ki so brez napak; svetost je lastnost ljudi, ki živijo in ljubijo.
V to okolje pa Izaija prinese novo, presenetljivo spoznanje. Odrešenje je nekaj, kar ni namenjeno neki zaprti skupini ljudi. Biti član izvoljenega ljudstva ni nekaj ozkega, ampak je to ljudstvo sveti začetek, Božje seme, ki mora vzkliti in prerasti vse. Na tej točki se je Božje ljudstvo velikokrat zaustavilo. Menili so, da je izvoljenost Izraelskega ljudstva v tem, da so drugi izključeni iz božjih obljub. Toda to ni Božja zamisel. Izvoljenost je v tem, da so oni začetek in kraj, kjer Bog vedno lahko najde mesto za prebivanje, od njih pa vedno lahko pride tudi do drugih ljudstev. Ravno bogastvo duhovnega odrešenja je tista točka, kjer se odrešenje razširi med vse ljudi.
Zelo nazoren, celo ironičen je pri tem Apostol Pavel. Po tem, ko smo prejšnji teden brali njegovo izpoved, ki je govorila o tem, da je pripravljen na to, da bi bil sam zavržen, če bi to pomenilo, da bi bili zaradi tega rešeni njegovi bratje, pa v odlomku tega tedna Pavel pove, kako želi pritegniti člane svojega ljudstva. Pavel čuti klic, da mora oznanjati poganom. To je klic, ki ga vidimo kot čisti Božji dar. V tem mestu Pisma Rimljanom pa Pavel pove, da sedaj razume svojo službo tudi tako, da bi preko tega poslanstva pritegnil še katere člane izvoljenega ljudstva, da bi se oklenili Kristusa. To je največ, kar se v človekovem življenju po Pavlovi veri sploh lahko zgodi.
Vprašanje izvoljenosti je vedno goreče mučilo Izraelce. Kristus je pomenil tukaj hud prelom. Potem, ko smo prejšnji teden brali o veri, ki je zares močna vez človeka in človeka drži v veselju odrešenja, pa je tokratni odlomek nadaljevanje pripovedi o Božjih darovih. Potem, ko je Peter pokazal vero, pa je iz strahu podvomil, danes srečamo kanaansko ženo, ki izkaže povsem preprosto a močno vero. Verjetno je ravno zato Jezus kanaanki postavil tako hudo preizkušnjo in jo je celo z nekoliko neprijetno besedo nagovoril. Želel je namreč, da se izkaže njena vera. Ne Peter, še manj pa o Svetem pismu poučeni farizeji, tega preizkusa niso prenesli.
Naj bo naša vera taka, da bomo videli v njej veliko bogastvo, predvsem pa bomo v veri videli, kako naš Bog rešuje. Naj bo naša vera tako gibka in živa, da se ne bomo ustrašili preizkušenj, ampak bomo vedeli, komu verujemo in komu zato tudi sledimo.
