Predragi bratje in sestre, ki se zbirate pri sv. Ani!
“Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!” (Apostolska dela 3,5).
Pozdravljam vas, dragi bratje in sestre, ki se zbirate pri sv. Ani in njenem možu, sv. Joahimu!
Nisem apostol Peter, kakor je zapisano v zgornjem svetopisemskem stavku. Toda vseeno sem po Svetem Duhu poslan k vam za duhovnika in brata. In vi niste hromi, da bi iskali pomoč na tako goreč način, kakor je bil tisti, ki se je obrnil na apostola Petra.
Toda če pomislim: vsi smo apostoli in vsi smo vsaj malo hromi. Vsak v drugačnem koščku svojega človeškega bitja. Vsakdo izmed nas živi svojo življenjsko zgodbo in z veliko pozornostjo do vsakega izmed vas prihajam, da bi bil del te skupnosti.
Blagor vam, ker izražate veselje, da je Bog nekoč stopil na vašo pot življenja in se vam razodel. To je velik dar. Upam, da bomo ta dar živeli skupaj. Da se odpravimo k maši in molimo, ni samoumevno. Za to je potreben klic: Božji klic.
Moja zgodba se je začela leta 1977. Takrat sem se rodil na prvi poletni dan. Hvaležen sem za dobro starše in družino, a tudi moja družina še zdaleč ni bila brez težav. Po šolanju sem se pridružil manjšim bratom frančiškanom in postal nekdo izmed bratov leta 2004, kakor je to še do današnjega dne, če Bog da – do smrti. Duhovnik sem postal leta 2005 na praznik vtisnjenja ran svetemu očetu Frančišku. Zato mi ta praznik vsako leto veliko pomeni.
Bog me je obdaril z mnogimi talenti. Nekatere sem že zapravil ali pa sem se preprosto moral odločiti, da se vsega ne da. Tak talent je glasbeni talent. Sem pa želel dati Bogu veliko prostora v svojem življenju v besedi, ki posnema Božjo besedo. V zadnjih letih je večina mojega časa namenjena Božji besedi saj na Teološki fakulteti študiram na doktorskem programu temo iz Svetega pisma. Raziskujem, kako so prvi kristjani skrbeli za reveže in med delom prepoznavali, kako pomembno je, da živijo v skupnosti in kakšna je sploh ta njihova skupnost. Ta študij zahteva veliko dela, a zdi se mi smiselno, saj me obrača k Bogu in k vam, da bom morda lahko vsaj v nekaterih stvareh bolje razlagal Božjo besedo.
V svojem redovnem življenju sem deloval že v mnogih samostanih naše province. Na Viču v Ljubljani, Brezjah, Mariboru, Šiški, Sveti Gori, na Kostanjevici pri Gorici in sedaj tukaj, pri sv. Ani v Kopru. Ta dolga pot mi je pobrala marsikatero moč, ki bi jo potreboval za delovanje, toda živim iz vere: Bog me je izbral, da bi bil z Njim, kakor je zapisano v Markovem evangeliju (3,14).
Želim si, da bi živeli iz dveh izvirov žive vode, ki nam jih daje Bog za dobro življenje:
Prvi izvir je EVANGELIJ. Evangelij je več kot besedilo. Je življenje in na svetu ni podobnega besedila, ki bi se lahko kosal z evangelijem. Toda evangelij ni samo besedilo. Je tudi življenje – življenje v Bogu. Mene osebno evangelij vedno znova preseneča. Upam, da bomo kdaj skupaj presenečeni.
Drugi izvir našega življenja je NEDELJA. Ta je steber kristjanovega duhovnega življenja. Nedelja je zbor Cerkve in upam, da bomo ravno v nedeljo začutili, kako Bog stopa med nas. Tudi drugi dnevi in prazniki so naravnani na nedeljo. Vsaka nedelja je mala velika noč!
Skozi leta sem srečal težavo, ki je v podobnih oblikah spremljala razne skupnosti. Mnogokrat si ljudje ne upamo reči tisto, kar nas moti, ali sploh tega, kar mislimo. Želim si, da bi bila odprta beseda med nami cenjena tudi takrat, ko je težko povedati. Po drugi strani pa se kdaj kdo opogumi in reče svoj pomislek, pripombo in prošnjo in misli, da mora biti takoj uresničena. Mislim, da je zdravilo za te težave pogum in rast v resnici. Povejmo in iščimo rešitve.
Po več kot 25 letih je v Kopru en sam frančiškan, nekakšen samohranilec. To za brata frančiškana ni prednost, ampak težava, predvsem pa priložnost za premišljevanje o Božjem načrtu. Vsekakor mi je Bog s tem dal priložnost, da skupnost živim kot duhovno krepost in iščem to, kaj je božji načrt zame. Na tem področju bom pogumno iskal. Toda v tem smo si edini: nekoč je bila naša Cerkev velika, vse je zmogla in si vse privoščila, bila celo nekoliko duhovno-materialno bogataška. Danes je naša Cerkev majhna in se mora osredotočati na bistveno. Prepričan sem, da je naša prihodnost lahko lepa, če bomo res iskali bistveno.
Vrnimo se k Petru in hromemu. Bog je poslal apostola oznanjat, hromega pa je Bog ozdravil zato, da bi hodil. Pa ne sam – hodimo skupaj. Tako ne bomo samo izpolnili, kar nam Bog naroča, ampak bomo v svoji veri tudi rodovitni.
Ob začetku našega skupnega romanja vam želim, da bi zares čutili, da smo drug drugemu priložnost in dar od Boga. Moje delo je tudi molitev, namenil jo bom tudi za vse vas.
P. Bogdan Rus
