Noe je v našem razumevanju predvsem človek, pri katerem pomislimo na vesoljni potop. Njegova zgodba je na začetku Svetega pisma, v 1. Mojzesovi knjigi, takoj po prvih dogodkih, ki sledijo stvarjenju. Začetek te zgodbe spominja na zgodbo iz grške mitologije, v kateri je veliko pripovedi o tem, kako se je človek srečeval z bogovo in kakšne so bile posledice tega srečevanja. Toda to je le prvi vtis o zgodbi, ki jo beremo. Zgodba o Noetu ima dve pomembni prvini. Prva je, da so ljudje na Zemlji pogosto krhki in podvrženi zlu in tudi, da je človek bitje, ki mora sprejeti, da je podvržen propadanju, tako telesnemu kakor tudi duhovnemu. Iz tega sledi, da mora človek biti neprestano na preži in hrepeneti, da bi lahko živel polno življenje. Tako misel srečamo tudi v evangeliju, ko nas Jezus opominja, naj ne bomo preveč zaupljivi do nobene ustvarjene stvari ali do človeka, ampak naj delamo za izboljšanje svojega življenja in zaupamo v Boga. To ne pomeni, da smo na svetu sami in so med nami potrgane vse vezi. To pa vsekakor pomeni, da je prav, da zaupamo v bližnje, z njimi gradimo skupnosti in tudi uporabljamo pripomočke za izboljšanje svojega življenja, a naj vemo, da nam zadnjega in dokončnega odgovora v našem življenju ne bodo mogle dati neuporabne, bogate in prijetne stvari in tudi ne še tako pameten, moder ali močan človek. Človek si lahko da veliko odgovorov v življenju, ne more pa si povsem utemeljiti svojega človeškega bivanja. Skozi vse življenje smo torej poklicani k temu, da bi živeli v neki temeljni ponižnosti, ki kaže na to, da se zavedamo svojih življenjskih pomanjkljivosti. To ne pomeni, da je naše življenje žalostno in zavrto. Pomeni predvsem to, da lahko z Bogom živimo polno kljub svojim pomanjkljivostim.
Drugo a še pomembnejše sporočilo zgodbe o Noetu pa je oznanilo o tem, da je Bog prvi in osrednji dejavnik vsega stvarstva in vse zgodovine. To je veličina vse svetopisemske zgodbe in vse svetopisemske teologije. Tudi v tej zgodbi se nam v pripovedi zazdi, da obstaja na začetku za nekakšno mnogoboštvo ali, da nastopajo v tej zgodbi polbožja bitja, ki se srečujejo z ljudmi. Toda skozi zgodbo o Noetu je povsem jasno, da je Bog en sam in, da je on osrečnja moč v zgodovini in da nanjo dejavno vpliva s svojo močjo in človeško veličino. Bog je tisti, ki našemu življenju daje smisel. To pa je mogoče zato, ker naše življenje spremlja, v njem dejavno deluje in nas tudi ne vodi in oblikuje kot neka sila, brezosebna nujnost, ampak kot ljubeči Gospod, ki človeka spremlja na vsakem koraku.
Tako je tudi v zgodbi o vesoljnem potopu. Sile narave delujejo na človeka popolnoma brezosebno. Kdor je, tudi nevede, podvržen tem silam, ga te naravne sile zadanejo “brez usmiljenja”. Bog pa človeka gleda v njegovi notranjosti. Bog je na človeka pozoren in ga ljubi. Bog je osebni Bog, en Bog, ki ljubi vse in se nad vsemi izkazuje dober.
Tudi to je morda odgovor na izbiro današnjega odlomka iz 1. Mojzesove knjige. Ta odlomek je vzet iz Noetove zgodbe a ne iz tistega dela, ki ga najbolj poznamo. Na začetku postnega časa bi morda mislili, da nas bo Cerkev poskušala nekoliko prestrašiti tako, da nam bo pripovedovala o vesoljnem potopu. Toda to ni pravi namen posta. Pravi namen je, da bi se še bolj zavedali, kako lepo je življenje in kako trdna je zaveza, ki jo Bog sklene z nami. Tudi, če se zavedamo, da je človek velikokrat nezvest, pa lahko vemo, da je Bog najpomembnejši porok te zaveze in da njegova obljuba ostane večno. Bog govori, da se tako huda katastrofa, kot se je zgodila v Noetovih časih, nikoli ne bo zgodila več. Zakaj je to pomembno? Tudi v našem vsakdanjem življenju je to izjemno pomemben podatek, saj veliko ljudi živi tako, da kopiči strahove. Posebej je lahko tako pri ljudeh, ki so doživeli kakšno težko življenjsko izgubo ali preizkušnjo. Vsaka nova preizkušnja samo še poveča strah pred tem, da se bo tisto prvo, hudo doživetje vrnilo in se bo spet z vso silovitostjo zgrnilo na naše življenje. Bog nas spodbuja preko svoje obljube, ki nam jo daje, da naj svoje življenje oblikujemo tako, da se bomo ozirali predvsem na to, kar nas odrešuje, ne na to, kar nas uničuje.
Prav to isto zgodbo nam pripoveduje tudi Psalm, ki je izraz polnega zaupanje v živega Boga. Psalmist opisuje, kako Bog človeka spremlja na vse mogoče načine in človeku daje spodbudo za boljše in lepše življenje. Boga si zamišlja kot nekoga, ki aktivno sodeluje v človekovem življenju in vsakemu človeku izkazuje svojo milost in naklonjenost. Ko Bog človeka poučuje, tudi ko ga kaznuje, Mu s tem kaže na to, kako zelo ga ima rad. Morda je v psalmu posebej goreča prošnja tista, ki se ujema z mislijo v berilu. Psalmist se ozira na Boga in ga prosi, naj mu odpusti grehe njegove mladosti. To je velika in pomembna prošnja. Kakor je človek zaznamovan z nekim dogodkom izpred mnogih let, ki ga neprestano vleče k tlom; tako je lahko zaznamovan tudi z grehi iz mladosti. Ti so že tako zelo daleč, da človek nima več občutka, kaj to sploh pomeni takrat, ko so bili storjeni. Človek je zato poln slabe vesti – posebej če gre za nekaj resnično težkega in takega, kar človeka močno zaznamuje. Lahko gre tudi za grehe, ki so v našem življenju povezani s hudim sramom in našim načinom življenja in se nam zdijo strašno težki, čeprav v resnici sploh niso tako zelo hudi. Velikokrat je to primer grehov na področju spolnosti, ki človeka strašno mori, premnogokrat bolj kot bi to bilo potrebno. Eno je gotovo: človek je spričo grehov preteklosti zelo majhen in nebogljen; Bog pa je vsemogočen in je tudi gospodar naše preteklosti. Tako zelo pomembno je, da trdno verujemo v Boga, ki nam v sveti spovedi odpušča prav vse grehe. Pri sveti spovedi, ki smo jo opravili, kar se da temeljito, nam Bog odpusti grehe, ker je vsemogočen in ker svoje usmiljenje razodeva predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem. Od trenutka zadnje spovedi naprej nam ni potrebno nič več skrbeti za našo preteklost. Bog je tisti, ki je porok našega popolnega odpuščanja, da bi živeli v veselju in ne v strahu.
Berilo iz 1. pisma apostola Petra nam govori, kakšno mesto ima Kristusovo trpljenje v našem življenju. Tudi to berilo poudarja, da je Kristus trpel “enkrat za vselej”. Božja moč našega Gospoda je usmerjena predvsem v njegovo ljubezen do vsakega človeka. Bog nas v našem življenju blagoslavlja. Morda je prav v tej Petrovi besedi način, kako lahko razberemo pomen Jezusovih velikih del odrešenja in skrivnosti, ki so se dogajale skozi vse njegovo življenje. Največja skrivnost pa je križ, za katerega smo poklicani, da bi ga poskušali razumeti. Križa ni mogoče razumeti samo površno, kot zgolj pripomoček za mučenje. Pa tudi kot simbol odrešenja ne. Križ je mogoče razumeti ob našem aktivnem prizadevanju za dobro in okušanju resnice življenja.
Z vso močjo je Kristus zaplaval v to vsakdanjo bitko z preprostimi vprašanji življenja, ko je začel javno delovati. Sveto pismo, pravi, da ga je Satan skušal. Da je bil Božji sin pripravljen sprejeti življenje v taki preprostosti, je moral vse to narediti iz popolne ljubezni do človeka. Kristusova daritev iz koraka v korak bolj jasno izraža, kako nas ima Bog rad.
