Prvo berilo iz Prve knjige kraljev govori o začetku kraljevanja kralja Salomona. To je zelo pomembno besedilo, ki pripoveduje o Salomonovi molitvi. Da pa bi prav razumeli to, kar nam ta odlomek želi povedati, moramo prebrati celotno Knjigo.
Besedilo, ki je nastopi pred tem, ki smo ga prebrali, govori o Salamonovem utrjevanju svoje oblasti. Po nekaj burnih dogodkih prenosa te oblasti se je sam uveljavil tako uspešno, da so ga vsi sprejeli za judovskega kralja.
Ko je Salomon postajal kralj, sta se namreč “bojevala” dva principa. Prvi je bil nekakšen večinski princip. To pomeni, da bi kralja izbrali po tem, kako veliko ljudi bi ga podprlo. Po drugi strani pa je bil Salomon odbran od Gospoda in na koncu je prevladalo prav to.
Salomon pa ni pozabil, da je Gospodov maziljenec. Ko je dobil oblast, je bil še vedno sposoben pokorščine Bogu in Ga je poslušal ter Mu sledil. Ko se je Bog prikazal Salamonu v sanjah, ga ta ni prosil za moč, ampak za modrost, kar pa v Svetem pismu predstavlja prisotnost Boga med ljudmi. Modrost je sled, ki jo Bog pušča v svetu.
Veličina Salomonovega pogovora z Bogom je v tem, da je znal ohraniti svojo majhnost pred Njim in ni črpal svoje življenjske moči iz oblasti, ki si jo je sam utrdil, ampak je še vedno znal poslušati Gospoda. V človekovi naravi je namreč, da mu oblast in moč pomenita temelj in vir življenja, zato človek lahko ni več sposoben videti ne Boga ne človeka. To se dogaja tako dolgo, dokler ni vse postavljeno na laž. Salomon pa ni naredil te napake. Zanimivo je, da Sveto pismo omenja nekatere Salomonove napake in celo grehe, a mu jih Bog spregleduje. Morda se je to zgodilo prav zaradi tega, ker je Salomon na začetku svojega kraljevanja pa tudi kasneje znal poslušati Gospoda.
Sveti Pavel pa v pismu Rimljanom kot izkušen Gospodov učenec pričuje, da je ljubezen do Boga resnično nekaj, kar presega vse naše izkušnje in pričakovanja. Čeprav smo še vedno soočeni z resničnostjo tega, kar nam pomenijo izzivi sveta, pa je Bog tisti, ki vse kliče k izpolnitvi in dobremu. Ne samo, da Bog človeka sprejema, celo kliče ga in ga vključuje v načrt gradnje Božjega kraljestva. Vero včasih dojemamo kot nekaj, kar nam preprečuje, da bi se v življenju sprostili in razmišljali s kar najširšim pogledom. Zaradi teh naših pomislekov je oznanilo apostola Pavla prava osvežitev in sprostitev. Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu. In Pavel res misli vse. Ne bi pa bilo prav, da bi zaradi Pavlovih besed lahko rekli, da lahko delamo vse, kar nam paše. “Da nam vse pripomore k dobremu” ima podoben pomen kot drugi stavek, v katerem Pavel pove, da nas je Bog vnaprej izbral. Zanimivo pa je, da zaradi Pavlovega pričevanja mislimo, da lahko delamo vse, kar se nam zljubi; in nas je zaradi njegovih besed strah, da je morda Bog določil, da bomo pogubljeni. To ne drži. Pavlova izkušnja kaže, da smo izvoljeni za poveličanje in osvobojeni in izbrani smo za to, da delamo dobro.
Pavlovo izkušnjo pa nadgradi kraljevski odlomek Jezusovih prilik. Ko Jezus v veliko prilikah govori o Božjem kraljestvu, nam s tem pokaže, da na vso moč želi, da bi Božje kraljestvo prišlo k nam. Tudi vsa Jezusova dela so pokazala, da je Božje kraljestvo nekaj, v čemer Jezus vidi tudi nas. Tudi mi se dejavno vključimo v rast tega Kraljestva.
