Priprava na 2. adventno nedeljo 2022.
Izaija se res po pravici imenuje starozavezni evangelist. Okoliščine, v katerih piše svoje prerokbe so resnično težke. Odlomek, ki smo ga danes prebrali, je nastal v senci nasilja Asircev, ki so napadali izvoljeno ljudstvo in ga močno stiskali. Njihovi napadi so bili tako hudi, da se je v tistem času gotovo kdo vprašal, ali bo izvoljeno judovsko ljudstvo sploh še obstajalo.
Kljub tej hudi stiski pa Izaija napiše besedilo, polno optimizma in svetlobe. To besedilo je utemeljeno na tem, da Izaija zares veruje s čistim srcem, njegova vera pa je utemeljena na lepem odnosu do živega Boga. Kljub temu, da je ljudstvo na robu preživetja, zmore Izaija vlivati upanje. Toda rešitve ne vidi v tem, da se bo sovražnost preprosto nehala. Njegova rešitev je v tem, da bo Bog v tej stiski naredil nekaj popolnoma novega. Pripeljal bo na svet svojega maziljenca, nad katerim bo počival Gospodov duh. Ta maziljenec bo prinesel nekaj novega v vse delčke družbe. Ne gre za nek zmagoviti pohod nekega velikega junaka. Gre za nekoga, ki je sočuten in pozoren do življenja drugih. Prinesel bo pravičnost, kaznoval bo krivico in nasilje. Kakor Marija pravi, da je Gospod naredil čudovite stvari v njenem življenju, tako tudi Izaija pravi, da bo Gospodov maziljenec prinesel pravičnost in mir in bo pravi božji odposlanec. Ko hodimo pot adventnega časa je zelo pomembno tudi, da sprejmemo Izaijev izziv. Bog ne bo poslal rešitve v obliki nedoločne ideje. Bog pošilja rešitev v podobi človeka, v podobi osebe.
Kako pomembno je, da vidimo tak primer oz. napovedi že v stari zavezi. Za nas bo velik izziv Jezusa prepoznati kot osebo. Ljudje si želimo božjo pomoč v obliki neke dobrine. To je lahko rešitev nekega primera ali pa neka stvarna dobrina, denar, zavetišče ali pa hrana. Tega si želimo, ker do stvari nimamo odgovornosti, do ljudi pa jo imamo. Če nam pride na pomoč človek, ga je treba sprejeti, se vanj vživeti in sprejeti njegovo pomoč. Ta ni brezosebna, ampak je pomoč človeka. Vedno vključuje tudi sodelovanje, morebiti doživljanje sramu ob sprejemanju pomoči, učenje od tistega, ki nam je prišel pomagat in sprejemanje pomoči, ki morda ni čisto takšna, kakor smo si to mi želeli. Bog prihaja k nam kot oseba. Ker je vsemogočen in brez greha, je za nas to morda še bolj moteče, saj je kot nekakšno ogledalo, ki razkrije namene našega srca. Veliko truda bo potrebno, da bomo Jezusa sprejeli kot živega Boga.
Tudi psalm govori o rešitvi, ki jo Bog ponuja svojemu ljudstvu. Judje so svojo izvoljenost videli tudi tako, da so videli v svojem kralju božjega odposlanca. Sveto pismo stare zaveze vidi v mnogih kraljih božje poslance. Te so videli celo v kraljih narodov, ki so jude okupirali in osvojili njihovo deželo ali pa jih odpeljali v sužnost. Kako je to mogoče? Morda je razlaga v tem, da delati dobro ni samoumevno. Je nekaj težkega. Odločati se za dobro, posebej, ko vodimo državo ali kraljestvo je pravzaprav zelo težko. In kadar so vladarji zares sposobni poslušati božjo voljo in delati dobro, je to nekaj čudovitega in vredno blagrovanja.
Nekaj podobnega danes apostol Pavel govori Rimljanom. Želi si, da bi to oznanilo rešitve sprejeli vsi ljudje, predvsem pa, da bi se mreža medsebojnih odnosov spletla v celem občestvu. Tako bi vsi ljudje spoznali, da je Bog tisti, ki rešuje in nam želi polno življenje.
V evangeliju nastopi Janez Krstnik. Morda je ravno njegova trda in groba narava tista, ki nam danes spregovori. Tudi njegove besede, s katerimi se obrne na svoje sodobnike so ostre in neprijazne. Toda Janez govori resnico in govori jo v imenu tistega, ki ga je poslal. Zato nam je lahko vodnik skozi adventni čas. Zanimivo je, da Jezus v današnjem evangeljskem odlomku skoraj ne spregovori. Zdi se, kakor da bi se skril. Morda pa je to namig, da nam je Bog dal mnoge sposobnosti, iz katerih lahko živimo in nam lahko pomagajo dobro živeti.
Božja beseda 2. adventne nedelje.