Božja beseda za 2. nedeljo med letom. Leto B.
Po božičnih dneh, ko smo veliko premišljevali o rojstvu Jezusa, nas Cerkev po Božji besedi pelje nazaj med podobe, po katerih lahko prepoznamo pomen Jezusovega rojstva in sploh Božje prisotnosti.
Prerok Samuel se rodi po obljubi, ki je bila dana njegovi materi, ko je molila h Gospodu. Vendar pa ne gre le za molitev, ampak tudi za osebno stisko matere, ki ne more imeti otrok. Morda nam več kot posamezna spoznanja te zgodbe pove celoten zaplet, ki se zgodi okrog Samuelovega rojstva. Samuelova mati Ana ni imela otrok. V judovskem razumevanju sveta so otroci blagoslov vsake družine ali rodovine, posebno pa vsake ženske. Poleg stiske, ki jo je doživljala, je bila Ana deležna tudi sramotenja, verjetno pa še tudi drugih vrst negativnih izkušenj.
Da so otroci blagoslov je najprej nekaj naravnega. Človeštvo živi od povezanosti med mladimi in starimi. Starejši in onemogli bi izgubili osnovno sredstvo za preživetje, če ne bi bilo mlajših, da bi skrbeli zanje. To se je še posebej kazalo v tedanjem času, ki ni poznal drugih pripomočkov, s katerimi bi preživeli starejši. Zanje ni mogla poskrbeti družba, po drugi strani pa tudi ni bilo sredstev, s katerimi bi nadomestili živila, ki so lahko nastajala samo ob neprestanem delu. To so morali opravljati mlajši in aktivnejši. Ne gre samo za golo preživetje. Gre tudi za to, da so edinole po mlajših starejši ohranili svoje dostojanstvo. Tako je vsak otrok pomenil za družino blagoslov; če pa otrok ni bilo, je grozilo, da bodo starejši ob koncu svojega življenja živeli v pomanjkanju in ponižanju. Potomstvo pa je pomenilo tudi, da je nek rod lahko preživel. Do velike ostrine se to vprašanje zaostri pri Abrahamu, človeku, ki je v resnici temeljna podoba vere in predanosti Bogu. Bog dopusti, da je Abraham skušan na več načinov. Najprej tako, da z ženo Saro ne moreta imeti otrok. Potem pa tako, da mora sina Izaka, ki ga je prejel po obljubi, Abraham darovati kot žgalno daritev, kar je bilo takrat nekaj običajnega. Abraham bi se s tem moral odpovedati svoji prihodnosti.
Tako v Abrahamovi zgodbi kakor tudi v zgodbi Samuela stopi v ospredje vera in Božja obljuba, ki ne deluje vedno tako, kakor pričakujemo. Bog si želi, da bi v našem življenju naredil nekaj novega. Mi pa si želimo, da bi hodili po uhojenih poteh. Tudi Abraham si je najprej nad ohranjanjem svoje rodbine že obupal, ko pa je dobil sina Izaka pa je je bil to glavni projekt njegovega življenja.
Tudi Ana je že obupala nad tem, da bi lahko kdaj dobila otroka. Ko pa ga je po Božji obljubi dobila, pa se je Bogu za to nadvse zahvalila in je otroka posvetila Gospodu. Pomembno je, da je ravno po tem otroku Bog prinesel na zemljo odrešenje. Kar pa je edinstveno v Božji besedi, ki jo prebiramo, so dialogi, ki izražajo to, kar Bog načrtuje s človekom. Ko se Abraham in kasneje deček Samuel pogovarjata z Bogom, se nam izkaže, da gre pri pogovoru z Bogom za rast v veri. Bog vsakega človeka vabi, da bi zrasel ob njem in mu daje spodbude, po katerih človek lahko zaživi novo življenje. Ko pa človek stopi v odnos z Bogom, pa gre za neko rast. Kakor je Samuel trikrat prisluhnil Gospodu in ga ni takoj prepoznal, tako tudi mi prihajamo pred Gospoda in se učimo Božje govorice.
Prav tako je v psalmu 40 naznačeno, da Božja volja, ki jo želi človek izpolniti, ni odnos človeka in neke naloge ali pravila. To je predvsem odnos med človekom in Bogom, ki je globok osebni odnos. Človekovo poslanstvo, dobra dela so predvsem odgovor na to, kar je Bog že storil za verujočega človeka. Tudi nas ne pušča same in brez moči. Daje nam svojega duha, svoje moči, da bi lahko delali tisto, kar je zares dragoceno in kar nam pomaga, da bomo naredili še korak naprej. Celotno besedilo psalma je v resnici pričevanje za to, kaj je Gospod dobrega storil za človeka in na to človek odgovarja z zavzetostjo v svojem življenju.
Apostol Pavel je v svojem pismu Korinčanom izjemno strog. Govori o človekovem telesu in o nečistovanju. Vzrok, zakaj je apostol Pavel tako zelo strog, je v tem, da vse, kar človek dela, vidi kot del neke zares velike celote, v kateri človek prepoznava pomene in Božje posredovanje. Če smo pri Samuelu videli, da je človek zelo majhen pred načrtom, ki ga ima Bog zanj, pa je apostol Pavel zelo pazljiv v svojem življenju, da ne bi z neprimernimi dejanji Bogu onemogočil, da bi mu spregovoril ter bi se v človeku tako ne mogla izpolniti Božja volja. Šesto poglavje je polno komplimentov tistemu, ki veruje v Boga in tako stopi v dialog z Bogom ter začne rasti v Božji volji. Poleg tega naj ne greši, naj se kristjan tudi ne zapleta v sodbe pred sodniki, ki niso kristjani. V resnici ne gre za kakšno zapiranje skupnosti pred zunanjim svetom. Gre za to, da je sodnik kot velika in pomembna oseba pomenil predstavnika nekega načina mišljenja – v našem primeru poganskega načina mišljenja. In če se vdajamo takemu načinu mišljenja, se kaj zlahka zgodi, da tudi mi začnemo misliti na enak način.
Za apostola Pavla je telo nekaj svetega. Pa ne v moralistešnem smislu zavračanja spolnosti na vseh področjih. Telo je zanj podoba bivanja Kristusa v tem svetu. V telesu se predvsem izkazuje, kako Kristus biva v tem svetu. In tega telesa se ne sme omadeževati. Človeku je zaradi grehov odvzeta svoboda, da bi delal dobro in predvsem, da bi v tem svetu sodeloval s Kristusom, to pa apostolu predstalvja veliko katastrofo ali največjo katastrofo, ki se lahko zgodi človeku. Če človek naredi napako, tudi greh, je to nekaj, kar zaznamuje človekovo pot. Posebej pa apostol svari pred tistimi grehi, ki zaznamujejo naše človeško jedro. Greh namreč povzroči dvojno škodo: v človeku nakopiči zlo; greh pa vpliva tudi na človekovo sposobnost, da bi se v življenju odločal za tisto, kar je dobro in prav. In tisti grehi, ki zelo močno spremenijo našo sposobnost odločanja za to, kar je prav, so za apostola še posebej hudi. Zato svetuje, naj človek od njih beži.
Vrh vsake nedeljske Božje besede je evangelij. V njem je opisano delovanje živega Boga, ki je poslal Jezusa. V neposreden odnos z njim si želimo vstopiti. Ta neposreden odnos je tudi že nagrada. Danes v evangeliju slišimo o poklicu dveh Jezusovih učencev. Tudi tu ne gre za preprosto rekrutacijo, ki jo izvede Jezus zato, da bi zbral tiste, ki jih potrebuje. Ta poklic se zgodi postopoma. Najprej po Janezovi, potem po Kristusovi besedi. To so trenutki, ko človek prepoznava Božji glas, mu prisluhne in na koncu sledi.
