Božja beseda nas uči, da ob spremljanju zgodb Svetega pisma vedno bolj v nas žari in se krepi zavedanje, da je bistvo skrito in ga je treba vedno znova odkrivati in preiskovati. To je neka značilnost Božje besede, ki se ujema z našimi človeškimi značilnostmi. Če bi pustili, da bi v nas delovale samo naravne sile; če bi bile naravne danosti edino, kar bi bilo v življenju pomembno, če bi se razvijali samo spontano in bi pustili, da se naše življenje razvija zgolj tako, kakor mu daje naravni razvoj; ne bi izpolnili svojega življenjskega poslanstva in bi živeli zelo bedno življenje. Tako nas sicer mnogokrat danes prepričujejo mnogi vplivni glasovi, ki pravijo, da svojega duha nikdar ne smemo oblikovati in nanj vplivati, ampak venomer le pustiti, da je naš duh kakor reka, ki se razvija. Človeka tako ponižamo na neko raven živali.
Tako je bilo tudi v primeru prvega berila, ki je Božja beseda, ki jo vedno znova prebiramo. To je zgodba o Abrahamu, ki po dolgih letih prejme svojega sina Izaka, a Bog od njega zahteva, naj ga daruje kot žgalno daritev. Ko se vživimo v te besede, upravičeno doživimo nekakšen pretres ali šok, kako je to sploh mogoče. Tega ne moremo verjeti. Bog, ki je sama dobrota in usmiljenje zahteva nekaj tako strašanskega in pravzaprav podlega. Je to še Bog, če od človeka zahteva takšne stvari?
Da bi lahko to razumeli, se moramo poglobiti v prostor in čas, ki je takrat obkrožal Abrahama. To je bil čas, v katerem so bili ljudje močno preizkušani in so v svojem življenju iskali najrazličnejše rešitve svojega stanja. Te rešitve so pogosto vključevale nenavadne odločitve, a vse z namenom, da bi lahko človek doživel neko varnost in srečo. Abraham je bil tudi obkrožen z ljudmi, ki so verovali drugače kot on. Okoli njega so bili mnogi ljudje, ki so božanstva častili drugače. Na hitro rečeno je bil Abraham obkrožen tudi z nekaj zvestimi sorodniki, okoli njih pa so bivali različni pripadniki drugačnih, naravnih verstev. To pomeni, da je bilo božanstvo predvsem izvor strahu in vir nekih magičnih moči, ki so človeka varovale in mu dajale večno srečo v življenju. Seveda nič od tega ni držalo in so to bogovi, ki ne morejo pomagati. So preprosti maliki, ki so mrtvi in v njih ni življenja. Edina moč teh verstev je bila v nekaterih načinih delovanja, ki so človekovo naravo držale nazaj, da ne podivja in ne naredi škode sebi in bližnjim, kar človek sam pogosto dela. V teh verstvih (kakor zlahka vidimo tudi danes v različnih miselnostih in mentalitetah, ki obljubljajo veliko, a ne dajejo živeljenja) so le beden nadomestek temu, kar človek potrebuje za svoje življenje. Tudi danes opazujemo, da mnoge religije ponujajo zavetje, skupinsko moč in moč sugestije; toda to niso vere. To so le človekove prakse, ki človeka strašijo.
Abraham pa je imel povsem drugačno vero. To je bila vera človeka, ki se je odprl navzven proti Bogu in svetu. Abraham je bil resnični sodelavec živega Boga in njegova vera je bila polna življenja in upanja, ki ga je polagal v Gospoda in po katerem je kvalitetno živel svoje življenje. Po Božji milosti je bilo njegovo življenje kljub preizkušnjam vse bolj svobodno.
Moč verstev tedanjega časa pa je bila v tem, da so na nek način bolj doma v človekovem nagonskem svetu. Tudi v sedanjem svetu je tako! Velikokrat se zdi, da se v polnosti uresničuje Jezusova beseda, ki pravi, da “so otroci tega sveta razumnejši”. Tudi za kristjana, ki res živi po veri, se včasih zdi, da tega sveta ne razume in da v temu svetu izgublja. Tak občutek nastaja, ker te naravne miselnosti in verstva delujejo v svetu in zajemajo samo iz njega. Polni so strahu in tudi nas želijo pridobiti na podlagi strahu. Zato se zdi, da so trenutno učinkovitejše. Tako je bilo tudi v Abrahamovem času, v katerem je bilo nekaj običajnega, da so starši darovali svoje otroke v žgalni ali drugi daritvi. Morda lahko poskušamo razumeti to dejanje: kdor je naredil nekaj takega, je bil za vse življenje zaznamovan s strašansko slabo vestjo, se je bojeval na področjih življenja s tako strahotno močjo, da bi iz svojega telesa izgnal občutek krivde, da se je kasneje zdelo, da je ravno zaradi darovanja svojega otroka postal močnejši in se njegovega življenja drži sreča. Toda to je le strahoten in lažen privid. Tak človek je bil za vse večne čase okovan z bolečino v svoji duši, ker je naredil tako strašno dejanje. V življenju brez Boga, ki edini more odpustiti tako strašno dejanje in človeku povrniti mir srca, je bilo njegovo življenje obsojeno na strašanski boj in notranje mučenje vsaj do smrti.
In ker je Bog hotel, da se ta norost enkrat za vselej konča, je moral vstopiti v to dogajanje. Kako bi lahko to storil drugače kot tako, da je od nekega človeka, ki mu je zaupal, več kot zaupal, ki je veroval vanj; da je od takega človeka zahteval naj stori to dejanje in ga pred koncem ustavil ter s tem preko svojega služabnika enkrat za vselej človeštvu pokazal razliko med starim, suženjskim življenjem in novim svobodnim življenjem. Abrahamova vera je bila močna. Pokazala se je v dveh dejanjih poslušanja. Prvo dejanje poslušanja je bilo v tem, da je Abraham v resnici prepoznal, da je ta glas, ki zahteva od njega, naj daruje sina, res Božji. To je gotovo povzročilo vihar v Abrahamovi duši, a vendarle je prevladala Božja zahteva. Ali Bog res zahteva, da naj naredi nekaj strašnega, kar delajo vsi drugi, ki živijo suženjsko življenje. Drugo dejanje poslušanja pa je bilo še bolj izostreno. Abraham je moral biti izjemen vernik in molilec, ker je v trenutku bil sposoben zaslišati neko novo Božje sporočilo, v katerem mu je Bog sporočil nekaj povsem nasprotnega. Abraham v tistih trenutkih ni mogel biti drugače razpoložan kot popolnoma šokiran, poln groze, neke vrste smrtnega strahu. Toda kljub temu viharju njegovega srca je spet prevladal Božji glas. Samo znotraj človeka ali svete skupnosti lahko Bog spreminja zgodovino. Abrahamovo dejanje je naredilo razliko in enkrat za vselej je Abraham spremenil tok zgodovine. To, kar pa se je dogajalo znotraj njegovega srca, pa je nekaj strašnega. Abraham je moral biti po duhu in telesu krepak in močan, da je bil sposoben takšne spremembe svojega srca v enem samem trenutku zgodovine. Prav nekaj podobnega opisuje tudi prerok Izaija, ki je bil deležen Božjega veličastva; prav nekaj podobnega se je dogajalo v preroku Ezekijelu, ki je v svojem srcu začutil sladkost in grenkobo Božje besede. To je veličina ljudi, ki imajo Boga nadvse radi in so sposobni Boga najti na vsakem kraju.
Taka drža popolne predanosti pa prav tako ni bila neznana apostolu Pavlu, ki je zapisal besede: Če je Bog z nami, kdo je zoper nas. Njegova izkušnja viharja v srcu, ko se je iz preganjalca Jezusovih učencev spremenil v človeka, ki je bil Kristusu popolnoma predan, je lahko za vsakega izmed nas nekaj neizmerno pomembnega. Prav težko nam je razmišljati o Bogu, ki odrešuje in nam vse poudarja. Gotovo je lažja tista pot, na kateri smo ujeti in se zdi, kakor, da se moramo z Bogom neprestano pogajati. To je velika preizkušnja za vse ljudi vseh časov. Bog pa nam ponuja neomejeno svobodo, če je le utemeljena na lepoti bivanja in če smo to lepoto bivanja sploh pripravljeni sprejeti.
Tudi psalm 116 opeva Boga, ki je vodnik življenja vsakega človeka in v resnici, ki jo Bog razodeva vsakemu človeku, je polnost življenja, ki naj jo vsakdo izmed nas okuša. Mnogo je psalmov v psalterju, ki opeva ravno to otroško zaupanje v živega Boga. To je veličina razodetja, ki človeka navdušuje za dobro.
Okrepljeni s tem sporočilom in ločeni od nesmiselnega zasužnjevanja v vsakdanjem življenju in v veri lahko tudi mi stopimo na goro Tabor, kjer se tudi Jezus spreminja pred našimi očmi, da bi tudi mi lahko doživeli to polnost Jezusovega bivanja med nami. V tem, kar je Jezus storil, ni prav ni čudežnega in magičnega. Je le popolna resnica, ki se nam lahko razodeva tudi ob najbolj preprostih opravilih vsakdanjega življenja. Nek duhovni pisatelj je zapisal čudovite besede, ki izražajo prav to: Jezus se ni spremenil v nekaj drugega – v tem je beseda spremenjenje celo zavajajoča; Jezus se je pred učenci spremenil v to, kar je vedno bil.
Spremenjenje na gori je trenutek Markovega evangelija, ki je umeščen nekje med različne izpovedi vere, ki jih najdemo v tem evangeliju in med trikratno napovedjo trpljenja. To je znamenje, da je Jezusovo spremenjenje zelo tesno povezano s Kristusovim križem in Kristusovim darovanjem.
Na nas je, da najprej stopimo na to Goro z Jezusom in vstopimo v resnično dramo življenja z Bogom. Če se bomo zapletali v strahu in se nam bo zdelo, da je strah dober pripomoček, da bomo še bolje živeli in bolje verovali, bomo le stopicali na mestu. Če pa bomo Bogu dopustili, da deluje v nas s svojo preprostostjo, pa bomo šli naprej. Morda bo tudi nas ta pot pripeljala na simboličen ali pravi križ, a verjemimo: ne bomo živeli zaman.
