Evangelij je izjemno besedilo. Prav vsak del evangelija je napisan tako, da nam je lahko navdih in nam služi za smer na naši življenjski poti. Evangelij vedno, ko ga beremo, začne v nas dogajanje, ki na koncu okrepi našo vero in ji da novega zagona. Evangelij je besedilo, ki je neizmerno uravnoteženo in preudarno. Evangelij pa ni samo besedilo. Je tudi ali predvsem način življenja; novo življenje v Kristusu, ki se nam razodeva po Jezusovem delovanju. To novo življenje lahko živimo tudi danes, ga soustvarjamo in mu pritrjujemo. Veselimo se tega čudovitega razodevanja živega Boga v našem življenju. Zato je tako zelo pomembno, da beremo evangelij, da se nam po njem živi Bog razodeva.
Osrednji del evangelija je pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju, čas, ko se je Jezus popolnoma izročil v Očetove roke iz ljubezni do vsakega izmed nas. Tudi mi smo lahko deležni darov Jezusovega trpljenja. Ker ima pasijon v evangeliju tako zelo posebno mesto, pa so pomembna tudi mesta, ko Jezus napove to svoje trpljenje. In danes v evangeliju srečamo prav tako napoved. Jezusove besede, s katerimi pove učencem, da bo trpel, pa doživijo nepričakovan zaplet, ki ga bomo premišljevali v današnji nedelji.
Berilo stare zaveze je iz Jeremijeve knjige. Gre za Jeremijev molitev – preprost pogovor z Bogom. Na videz blaga molitev pa se ne dogaja v blagih in prijetnih okoliščinah, ampak sredi velike groze med judovskim ljudstvom. Nekaj vrstic prej je opisana prerokba, ki jo je Jeremija izrekel nad templjem. Svojim spremljevalcem je povedal, kaj se bo zgodilo z deželo in krajem, kjer so bili. Dežela bo razrušena, mnogi bodo pobiti in bodo odpeljani v sužnost. Toda to, da je Jeremija izrekel te besede, ni bilo všeč judom in ne duhovniku, ki je služboval v svetišču. Zato je preroka Jeremija kaznoval in ga je dal vkleniti v klado. Tu se pojavi nasprotje med duhom in službo. Vidimo, da duhovnik svetišča želi zaščititi predvsem svetišče in ustanovo, ki ji služi. Še bolj pa želi zaščititi miselnost ali predstavo tedanjega sveta, ki jo imajo njegovi ljudje. Jeremija kaznuje zato, ker si je upal prelomiti udobno podobo sveta, ki jo je predstavljalo svetišče in on sam, ki je bil duhovnik tega ljudstva. Nesrečo, ki se je pripravljala, je bilo potrebno prikrivati do zadnjega trenutka. Ko bi se zgodila, bi se pač zgodila. Do takrat pa lahko živimo zasanjano, kakor da se nam ne more nič hudega zgoditi. Zamajati to predstavo je velik greh, ki ga storijo tisti, ki se borijo za resnico, ki je v Bogu.
Današnji odlomek Božje besede iz Jeremijeve knjige je molitev, ki razodeva notranjo stisko preroka. Dragocena nam je, ker v njej Jeremija pokaže, da je samo človek. Ko dela in govori dobro, je sicer prepričan v to, a po drugi strani se v njem vse upira temu, kar dela. Sprejeti resnico je namreč nekaj zelo težkega in zdi se, da nasprotuje temu, kar smo. Udobnost življenja, ki smo si jo ustvarili, je nekaj, kar potrebujemo, saj je pomembno, da živimo v relativnem miru. A kaj hitro se zgodi, da začnemo to udobje varovati in braniti; da zaradi tega izgubimo izpred oči tisto, kar je v življenju najpomembnejše – celo Bog nam je na poti, ker je udobje življenja pomembnejše. Tudi če se naše življenje v resnici pomika proti katastrofi, pa še vedno branimo svoje življenjsko udobje.
V tej luči je Jezusova napoved lastnega trpljenja nekaj izjemno preroškega. Jezus sam postaja žrtev za ves svet, daritev za greh, ki tiči v človekovi notranjosti. Jezus ne napoveduje pogube za svoje učence, napoveduje svoje lastno trpljenje in smrt. Toko dobimo odgovor na tri vprašanja: kako živeti v resnici? Kako sam postati resnica? In kdo je Bog zame?
Ker Jezus napove, kaj se bo z njim zgodilo, se Peter temu upre. Verjetno se uprejo tej napovedi tudi drugi učenci, a Peter spregovori v njihovem imenu. Ne dovolijo, da bi Jezus zamajal njihovo podobo Boga. Zanje je Bog nekdo, ki dela čudeže, ki je vsemogočen, ki je nedotakljiv, ki ob svoji popolni varnosti varuje tud njihovo varnost. Vse to se zamaje, ko Jezus pove, kaj se bo z njim zgodilo.
Nam Cerkev in vera nudita določeno udobje. Če si že ne moremo zagotoviti, da bi bilo vse naše življenje urejeno, pa imamo vsaj mir v srcu in mirno vest. Toda Bog ni prišel na svet, da bi imeli mi mir v srcu in mirno vest. Bog deluje v svetu zato, da bi vse naše življenje ponovno zaživelo; da bi vse značilnosti tega, kar smo, postale spet žive in dejavne. Ne bojmo se Kristusovega križa!
