Priprava na 3. postno nedeljo 2024.

V evangeliju so velikokrat zapisane besede: “Ko je vstal od mrtvih, so se Jezusovi učenci spomnili, razumeli”. To pomeni, da so bile zgodbe, ki jih beremo, na tak način zapisane šele po Jezusovem vstajenju. Prej se morda Jezusovim učencem sploh ni zdelo potrebno teh zgodb zapisati. Ko pa je Jezus vstal od mrtvih, se je pokazal pravi pomen tega, kar se je dogajalo pred očmi učencev. K takemu premisleku smo poklicani tudi mi. Jezusovo vstajenje v resnici vse spreminja tudi za nas, saj smo tudi mi poklicani k temu, da svoje življenje živimo na najboljši možni način. Naše življenje naj bo tako, da bo odsevalo Jezusovo prisotnost in njegovo zmago.

Morda je v spominu učencev ostala predvsem Jezusova jeza nad tem, kaj se je zgodilo z jeruzalemskim templjem, ki je postal neke vrste tržnica. Toda glavno sporočilo ni ta dogodek, ampak Jezusova pripoved o njem samem.

 

Že prvo berilo nam prinese vest o zelo pomembnem dogodku. Govori namreč o trenutku, ko je Bog sklenil s svojim ljudstvom zavezo in mu dal deset zapovedi. To je zelo pomemben trenutek v življenju izvoljenega ljudstva, saj je s tem Bog pokazal na to, da je to ljudstvo posebej izbrano za Gospoda. Morda se sprašujemo, kako se je to lahko sploh zgodilo in ali se je zgodilo na tak način. Ta dogodek v resnici sploh ne potrebuje dokazovanja, saj je deset Božjih zapovedi v središču tega dogodka. Da se je pojavilo tako besedilo, ki mu ni primerjave v tistem času, je nekaj izjemnega, skoraj čudežnega. To besedilo desetih Božjih zapovedi govori samo po sebi o svoji izvorni moči in nam pripoveduje o tem, da so Božje zapovedi lahko samo Božjega izvora. Šele Jezus je dal človeštvu večje in boljše razodetje, kot nam je dano na tem mestu. V tej zgodbi o desetih Božjih zapovedih je zelo značilno to, kako Bog daje naročila glede tega, kako naj se zgodi ta prejem Božjih zapovedi. Ljudstvo se ne sme približati gori, na kateri je Mojzes srečal Boga. V nekem trenutku pa Bog pokliče ljudstvo, da se gori približa. Vse to spominja na človekovo prizadevanje, da bi zrasel v dobrem in plemenitem življenju, ki je všeč Bogu, a pri tem človek naleti na najrazličnejše ovire, ki mu ne dopuščajo, da bi doživel bližino živega Boga in da bi v sebi uresničil to, kar mu Bog naroča. Tudi mi opažamo, da bi si zelo želeli živeti tako, kot Bog pričakuje od nas. Toda tudi naše življenje so vzponi in padci – približevanje in oddaljevanje idealu, ki nam ga Bog ponuja za bolj svobodno življenje.

Po drugi strani pa je ljudstvo, ki čaka Mojzesa pod goro, soočeno z neznosno potrpežljivostjo, ki je ne zdrži več. Ljudstvo ne more več čakati, da bi se Mojzes vrnil in tudi ne ve, če se bo kdaj vrnil. Zato si ljudstvo postavi zlato tele in ga časti. To je podobno človeškemu prizadevanju, da bi iskali Boga, a nam to takoj ne more uspeti. Tudi človek je soočen z neko potrpežljivostjo in čakanjem, da bi se v nas uresničil nek ideal dobrega, in z iskanjem lepote in upanja. Tudi mi tako lahko postanemo neučakani, saj pot za Gospodom nikakor ni lahka in nikakor se nam Bog ne razodeva po hitrih dogodkih, ampak Božje kraljestvo v nas le počasi raste.

 

V današnjem bogoslužju pojemo psalm, ki nas v resnici opogumlja za lepoto tega, kar nam daje Bog. To je lepota Božje bližine in upanja ter zaupanje v to, kar nam Bog govori. Zato psalm opeva Božje besede, ki so besede večnega življenja. Psalm pripoveduje o tem, kakšne posledice ima sprejetje Božjih besed v našem življenju. Kako zelo se nam Bog daje, da bi ga lahko spoznavali in svojemu življenju dali večni temelj. Psalmi so bili vedno bogoslužno besedilo, zato so tudi zapisani v verzih. Pri molitvi oziroma bogoslužjih so jih prepevali, da bi lahko v sebi utrjevali resnico o dobroti, pravičnosti, vsemogočnosti in usmiljenju živega Boga. To je eden izmed vrhuncev razodetja, ker v tako veliki meri kaže na človeško naravo, ki je sicer šibka, a vendarle sposobna, da bi lahko stopila v neposreden odnos z živim Bogom.

 

To isto zgodbo nadaljuje in nadgrajuje teologija apostola Pavla, ki razlaga, kaj je bistvo novosti Jezusovega življenja med nami. Apostol Pavel postane kristjan v času, ko so se bistveni dogodki odrešenja že zgodili in se srečuje z učenci, ki so v sebi že prepoznali Božje delovanje v pravi luči. To so pripovedi učencev, ki so doživeli oznanjevanje, srečevali Jezusa, doživeli veliki petek, veliko noč, vnebohod in prihod Svetega Duha. Apostol pa je tudi sam srečal Kristusa ob svojem spreobrnjenju. Kasneje se je Kristus v njem uresničeval in Božje oznanilo je postajalo vse bolj jasno izraženo. Toda Pavlova pripoved ne dobiva vse bolj zapletenih besed. Njegova pripoved o Bogu je vse bolj preprosta in Pavel vse bolj ve, da je središče vere Jezus sam, ki je živa oseba in se vsakemu izmed nas daje v hrano za večno življenje. To je Jezus, ki prihaja, da bi bilo lahko naše življenje polno upanja in veselja. Pavel besede, ki smo jih danes prebrali, zapiše v 1. pismu Korinčanom, v katerem razkrije svoj pogled na življenje po veri. Pavel Boga spozna kot nekoga, ki je zvest, pravičen in usmiljen. Prepoznava ga kot nekoga, ki živi v Cerkvi in to skupnost oblikuje kot živo pričo Božje prisotnosti v svetu.

 

Že samo to je lahko izhodišče našega razmišljanja o evangeliju. Jezus pravi, naj podrejo tempelj in ga postavijo v treh dneh. Mi bi se najprej zagledali v kamnite zidove, ki zamejujejo tempeljsko stavbo in jo krasijo. Toda to ni tisto, na kar misli Jezus. On sam se je sedaj, kakor tudi nekoč v mladostniški dobi povsem poistovetil s tem, kar je bistvo jeruzalemskega templja. To je prisotnost živega Boga, ki ga ne morejo zamejiti stene in ne morejo izraziti nobene človekove umetniške upodobitve. Jezus je pokazal na bistvo, mi pa poskušajmo, da bo to bistvo zaživelo v našem življenju.

Obiščite nas

Zelo veseli bomo, če nas obiščete v središču Kopra, si ogledate obnovljeni samostan in se ustavite v cerkvi. Z veseljem vas pričakujemo.

Dobrodošli!

Kako do nas?

Urnik bogoslužja

Nedelje:
9.00 in 11.00

Delavniki:
ob 19.00
(glej sprotni koledar)

zgodovina

Zgodovina frančiškanske prisotnosti v Kopru je dolga in sega v same začetke reda, saj so prvi bratje prišli v mesto že kmalu po Frančiškovi smrti. Leta 1229 ga je verjetno obiskal sv. Anton Padovanski in tukaj ustanovil prvo skupnost bratov ...


Preberi več