Poročilo iz apostolskih del nam pokaže binkošti, takrat so učenci doživeli bližino Svetega duha in na novo zagledali, kaj se dogaja v njihovem življenju.
Ob Jezusovem vstajenju so prvič začeli drugače gledati na svoje življenje. Že v evangeliju piše, da so učenci drugače gledali na različne dogodke njihove poti vere, ko je Jezus vstal od mrtvih. Zgodba njihovega življenje je z vstrajenjem postala smiselna in je dobila novo podobo. Na binkošti pa se je zgodil bistveni premik. Učenci so postali takrat duhovno dozoreli. Verovali so z vsem srcem. Na nek način se je šele sedaj do konca uresničilo to, kar je bilo zapisano v Mojzesovi knjigi: Ljubi Gospoda z vsem srcem, vso dušo in vso močjo, kar pomeni: ljubiti Gospoda v celoti – taki, kot smo.
In na binkoštni dan se izkaže tudi prvenstvo prvega apostola, Petra. Takrat ta spregovori kot suveren Jezusov učenec, ki lahko s svojim življenjem pokaže globino razodete vere. Peter razlaga besedo kot pravi pismouk, saj vidi smisel ne samo v življenju, ki so ga skupaj prehodili z Jezusom, ampak tudi v napovedih, ki jih lahko najdemo v Svetem pismu Stare zaveze. Peter vidi napovedi Jezusovih odrešilnih dejanj. Apostol Peter kot pravi prvak apostolov ali papež modro oznanja Kristusa in pove, kako je bil Kristus napovedan v zgodovini. Navaja besedilo preroka Izaija in tudi odlomek iz psalma. Odlomek iz knjige preroka Izaija pa spominja tudi na dogodek, ko je Bog v Mojzesovem času podaril starešinam dar prerokovanja. K temu prerokovanju smo poklicani tudi mi. Ne kot obujanju nekih čudežnih darov v sebi, ampak k temu, da bi videli svojo vero že kot preroško pot. Pri krstu smo bili namreč krščeni v od mrtvih vstalega Kristusa. Pa tudi v Kristusa kralja in preroka. Preroška služba nam je bila dodeljena kot služba vere, kot nekaj, kar živimo v vsej polnosti. Izjemno pomembno je, da svojo vero zaživimo v vsej polnosti. Ni potrebno, da bi delali kakšna atraktivna, šokantna dela. Kristjani smo znamenje v tem svetu, če svoje življenje živimo tako, kakor ga usmerja Bog po besedei, ki nam jo daje.
Velikokrat v zgodovini so se ljudje spotaknili ob kristjane. Mnogokrat so kristjane brutalno preganjali in jih pobijali. V nas so videli grožnjo svojemu načinu življenja tudi, če kristjani niso delali nič drugega, kot le živeli svojo vero; pa tudi če se je ta vera izkazovala v notranji drži ponižnosti, svetosti in veselja do življenja. Kristjani smo bili v zgodovini pogosto moteči. Že to je znamenje, da je naš način življenja preroški. Kaj šele, če smo sposobni živeti resnično čisto, kar pomeni, da odpremo vse poti, ki so potrebne za to, da do nas pride božja milost in tudi, da se božja ljubezen razodeva po nas. Žalostno je, da se pogosto zgodi, da nas Bog v polni meri oplemeniti s svojo milostjo; da imamo veliko željo po tem, da bi oznanjali Kristusa, pa naše osebnostne značilnosti, naše rane in način življenja prepreči, da bi Kristus po nas zasijal vsemu svetu. Pogosto gre za majhne stvari, ki pričajo proti temu, kar nam Bog govori.
Tako suveren je tudi Peter v svojem pismu, ko govori svojim bratom in sestram po veri. Peter pravi, da si tega nagovora vere želijo tudi angeli. Daje nam nasvet, naj se dvignemo iz popolnoma primitivnega načina življenja. Ni prav, da smo zazrti samo v to, kar je minljivo, kar nas vleče k tlom. Nekateri procesi življenja nimajo pravice, da bi naše življenje omejili in postali ovira za našo vero. Danes se na primer zdi, da je človek postal bitje, ki je le znotraj nekega trgovanja. Trgujemo že z vsem, kar nam pride pod roke. Zdi se, da je trgovanje na vseh ravneh našega življenja postalo ozadje vsega našega bivanja. Kakor se je izrazil pesnik: Ni več pomembno, da bivam; pomembno je, da imam. Pa je to res?
Te spodbude k svetosti pa nas pripeljejo do evangeljske zgodbe. Že drugič po veliki noči beremo zgodbo o dveh učencih, ki sta šla v trg Emavs. Jezus si želi, da bi mi prepoznavali svojo notranjost. Kakor sta ta dva učenca spoznala, kakšno razliko je prinesel Jezus v njuno življenje, razmišljanje in način bivanja, tako smo k novem načinu bivanja povabljeni tudi mi.