Božja beseda 4. nedelje med letom 2024.
Celotna 5. Mojzesova knjiga ali Devteronomij, kakor jo tudi imenujemo, je v resnici zbirka Mojzesovih govorov. Tako se tudi začne: To so besede, ki jih je Mojzes govoril vsemu Izraelu onstran Jordana … V resnici je to kakor zgodovina izvoljenega ljudstva povedana znova. Druge Mojzesove knjige pišejo o tem, kako so se zgodili različni dogodki; peta Mojzesova knjiga pa je napisana na način, kot je Mojzes pripovedoval o teh dogodkih. To spoznanje nam je lahko v pomoč, da bi besedilo razumeli, kakor je povedano v tej knjigi. Tudi zato je na začetku berila dodano: Tisti čas je Mojzes govoril ljudstvu. Tu ne govori o tem, kaj se je zgodilo, ampak o njegovi veri v to, da bo Gospod obudil preroka, ko Mojzesa več ne bo. Taka pripoved ni nekaj, kar bi temeljilo na domnevah, ampak je taka pripoved nekaj, kar temelji na vsebini pripovedi.
V tem delu Mojzes pripoveduje, kako naj ljudstvo živi, da bo živelo tako, kakor Bog pričakuje od njega. Ljudstvo naj izpolnjuje zapovedi. Če bo ljudstvo izpolnjevalo zapovedi, si bo pridobilo blagoslov, če pa ne, pa bo nadenj prišlo prekletstvo. To je nekaj velikega. Mojzesova vera je trdna v tem, da je Bog nedvomni gospodar zgodovine, njegova volja pa se popolnoma sklada s tem, kar naj človek živi v svetu, v katerem živi. Bog ne bo drugače postavil zakonov in naredb, ki jih je postavil v vse stvari tega sveta, ampak je postavil naredbe enkrat za vselej. Če bo človek tenkočutno in v odnosu do Boga iskal dobro v svetu, ga bo tudi našel. Božje poti niso drugačne kot te, s katerimi je zaznamoval svet, v katerem živimo. Bog se s človekom ne igra. Če bo človek lahko delal dobro, mu ni treba skrbeti, da bo merilo za vrednost njegovih ravnanj še nekoliko drugačno.
V delu, ki ga prebiramo Bog, spregovori o človeku, ki naj skrbi za uboge in se varuje malikovalstva. Spregovori tudi o kralju, ki naj ne gleda na to, kar je njemu po godu, ampak naj gleda na svojo službo, ki jo je prejel.
V 16. poglavju najprej spregovoro o praznikih. Natančno opiše pasho, opiše praznik tednov za Gospoda in šotorski praznik. Ta praznovanja so oblikovala judovsko praznično leto in v resnici pripovedovala zgodbo o tem, kako je zgodba o dogajanju v svetu tudi zgodba o delovanju Boga v tem času. Bog namreč neprestano prihaja k človeku, ga spremlja v življenju in mu govori o tem, kako velika je njegova pot, po kateri hodi. Praznično leto je Izraelca tistih časov in tudi nas danes varovala pred tem, da bi človek mislil, kako je svet le splet nekih naključnih dogajanj, ki se zgodijo v nekem nujnem sosledju. Zakoni narave so dani od Boga in pomenijo razodevanje Božje dobrote. Tudi v tem svetu lahko vedno znova iščemo to, kar ta svet presega. To je veličina življenja. Ko dopustimo, da svet pade na nivo zaporedja dogodkov, v katerem je en dogodek vzrok drugega, na tem dogajanju pa ni nič globljega; potem večina vprašanj življenja postane nesmiselna in nerešljiva. Bogoslužje in leto, ki mu dajejo prazniki svoj ton in molitev, je živa priča Božje stalne ljubezni do človeka. Mojzes spregovori o tem, da naj bo človekova duhovnost izražena v bogoslužju zares dragocena in čista. Iz tega izhaja tudi družbena pravičnost in sodišča, ki to pravičnost vedno znova krepijo. Mojzes navede tudi določila, kakšen naj bo Izraelov kralj. To je zelo pomembno, saj je imel kralj tudi duhovno in sodno oblast. Ko kasneje Mojzes spregovori o duhovnikih, te besede sodijo v isti vsebinski sklop kot določila za kralja.
Mojzes se zelo zaveda človeških slabosti. Še posebej se zaveda, da je izjemno pomembno, kako bodo Izraelci delovali, ko bodo prihajali v stik z drugimi ljudstvi. Tudi današnja izkušnja nam govori, da je malikovalstvo nekakšna vera, ki je sestavljena iz naravnih sestavin in zelo podobna temu, kaj človek najbolj potrebuje v življenju. Zato ima malikovalstvo tako hudo moč. Judje so srečali tako vero pri ljudstvih, ki so jih zavzeli. Mojzes se je dobro zavedal, da se bodo zelo težko uprli privlačnosti take poganske religije.
Bog se ne bori proti naravni veri, poganstvu in malikovalstvu. Zavzame povsem drugo pot. Ko človek zahteva, da bi mu Bog dal odgovor, nekakšno modrost in bližnjico do rešitve, mu Bog namesto tega da preroka – človeka, ki je nosilec posvečenja. Ta prerok je resnično znamenje Božjega delovanja. Zdi se, da je to Božje delovanje edina resnična zgodba, ki se dogaja pred našimi očmi – tista, ki jo soustvarja prerok. K temu nas pouči Gospod, ko pravi, da prerok ne sme govoriti nekaj, za kar ni poslan; obenem pa tudi ne sme molčati, če je poslan. Mi smo danes navajeni, da je vse življenje odvisno od naše odločitve; da smo mi tisti, ki se odločamo. V resnici pa smo poklicani k oznanjevanju Boga.
Psalm 95 nas spodbuja k češčenju Boga. Dogodek, ki ga omenja ta psalm je trenutek, ko so se Izraelci uprli v puščavi. Takrat so v resnici zavrgli Boga in so si zaželeli življenja, ki je oropano vsega Božjega, ki pa bi bilo vseeno deležno nekaj udobnosti, ki jih ponuja ta svet. Izraelci bi rajši bili sužnji v Egiptu, kot da bi šli z Bogom skozi puščavo.
Pri branju Pavlovega pisma imamo morda skušnjavo, da bi iz njega poskušali razbrati neke vrste zakonsko ali spolno moralo človeka. Toda to ni Pavlov namen. On želi predvsem, da bi ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja in pred kakšne izzive smo postavljeni v življenju, vedno postavljali Boga na prvo mesto. Najti pravo obliko in pravi izraz tega, da je Bog naš odrešenik, je nekaj najdragocenejšega.
Prav tako pa je tudi vprašanje hudega duha v shodnici v Kafarnaumu. Hudi duh se Jezusa boji, kajti on je tisti, ki ogroža njegovo življenje. Morda je ta beseda zelo uporabna v našem življenju. Ljudje nikakor nismo tako zelo zaznamovani z zlom, kot je bil zaznamovan človek v kafarnaumski shodnici. Toda naš odziv je prav tak. Ko vidimo, da se okrog nas dogaja nekaj dobrega, svetega, lepega in Božjega, zakrknemo in se ustrašimo, kot da to ogroža naš način življenja – kot da nam Bog želi odvzeti tisto, kar nam je podaril – našo osebnost. Toda temu ni tako. Bog nas želi odrešiti in osrečiti in naše življenje obogatiti, ne pa uničiti.
