Božja beseda za 5. velikonočno nedeljo 2024.
Božja beseda 5. velikonočne nedelje kaže na rast božjega kraljestva po vstajenju od mrtvih. Prva Cerkev je namreč rasla tako, da je upodabljala Kristusa in njegovo prisotnost med brati in sestrami. Kristjani tistega časa niso ravnali kot ljudje, ki se lahko zanašajo na moč svojega odrešenika in so zato kot skupnost močnejši od drugih, ampak so v vsem, kar so delali, vedeli, da je njihova moč in odgovornost v tem, da verujejo v Jezusa Kristusa od mrtvih vstalega. Vera je razodevala bistvo njihovega ravnanja. On med njimi ni le kot spomin na katerega bi se zanašali in bi si njegove ideje poljubno prilagajali in razlagali. Jezus Kristus je Bog in človek, ki svoje življenje živi med učenci in svoje življenje podarja Cerkvi. Zato je Cerkev vedno živa in zavezana življenju. Pa ne kakršnemkoli življenju, ampak življenju po vzoru Jezusa Kristusa od mrtvih vstalega.
Prvo berilo iz Apostolskih del govori ravno o tej Cerkvi in njenem življenju. Že cel velikonočni čas beremo odlomke, ki pripovedujejo o Cerkvi in njeni rasti. V začetku velikonočnega časa smo brali odlomke iz apostolskih del, ki so govorili o tem, kako se je vest o Jezusovem vstajenju širila med Jezusovimi učenci. Iz tega oznanila raste Cerkev, skupnost Jezusovih učencev. Tako Jezusovi učenci na čelu s Petrom začenjajo ponavljati dela, ki jih je delal Jezus sam. Peter ozdravlja, a vendarle kaže na to, kdo je tisti, ki je vir zdravja in dobrega. To je Jezus Kristus živi Bog, ki živi v Cerkvi. Jezusovi učenci postajajo vse bolj suvereni v tem, kar delajo. Posebej po prihodu Svetega Duha postanejo izjemno pogumni in javno spregovorijo o tem, kaj je storil Bog zanje. Zgodi se tisto, kar je napovedal sam Jezus. Ko učenci prejmejo Svetega Duha postanejo nezaustavljivi v izpovedovanju vere v Jezusa Kristusa in delujejo v njegovem imenu. Danes pa v odlomku iz apostolskih del vidimo nekaj presenetljivega. Če se je zdelo, da je Jezus s svojim delovanjem v resnici okrepil neko skupino ljudi, ki se je začela pogumno zoperstavljati vsem drugim skupinam pa vendarle temu ni tako. Poklic Savla, ki preganja Cerkev, je prelomni dogodek preko katerega spoznamo, da je največja moč, ki jo lahko Jezusov učenec izkaže v tem, da poglobljeno doživi Jezusovo prisotnost v sebi. Cerkev ni ena izmed skupin, ki bi se morala utrditi nasproti vsem drugim. Cerkev odpira svoje roke in živi duhovno gostoljubje na vsakem koraku, ker ker je njen temelj Jezus Kristus živi odrešenik. Učenci se najprej bojijo, saj jih je strah zase in za mlado skupnost Jezusovih učencev. Toda Jezus sam pove, da je on temelj skupnosti Cerkve. Ko učenci sprejmejo Jezusa in njegovo delovanje v njih je to največ, kar lahko naredijo. Jezus je res vogelni kamen vsega njihovega delovanja. Savel, ki po božjem posegu postane apostol Pavel je človek, ki iz svojega osebnega stika z Jezusom Kristusom oznanja božjo besedo in Cerkvi služi z vsem znanjem in ponižnostjo. Da je lahko Cerkev preživela vse to, je morala biti zares zakoreninjena v Bogu. V nekem trenutku se je gotovo zdelo, kakor, da Bog hoče Cerkvi odvzeti vse, kar ji je dal. Kako naj bi torej navezali stik z nekom, ki je še pred nedavnim moril kristjane? In kako naj prisluhnejo človeku ki je preganjal Cerkev in Jezusa v njej, in mu celo sledijo kot pravemu apostolu? Vse to je mogoče v živi veri v Jezusa Kristusa.
Prav tako pa nam govori tudi apostol Janez, ki se zaveda, da naj Kristjani živijo iz polnosti vere. Apostol Janez govori, kako naj kristjani upodabljajo Kristusa v sedanjem svetu. V Jeruzalemski izdaji svetega pisma so že odlomki besedila razporejeni in naslovljeni tako, da prepoznamo rast misli: Človek mora najprej pretrgati z grehom, nato izpolnjevati zapoved ljubezni ter se varovati sveta, varovati se mora antikristov, nato pa kakor, da bi moral vse ponoviti od začetka: varovati se greha, izpolnjevati zapovedi in varovati se antikristov in sveta. Človeka, ki se poda na pot s Kristusom čaka neprestano delo in živo iskanje tistega, kar izhaja iz Gospodove bližine. V odlomku, ki smo ga prebrali je nakazano, naj bo vera vedno tudi udejanjena, naj bo vera vedno živeta vera. Danes doživljamo, da je vera pogosto iztrgana iz vsakdanjega življenja. In ko se to zgodi se človeku kmalu zazdi, da mu je Bog odveč, da je Bog nekdo, ki človeka samo stiska k tlom in mu ne dopušča svobode. Vera dobiva svoj smisel takrat, ko je živeta; ko jo prinašamo v življenje in jo s tem preverjamo, ona pa dobiva vedno nove razloge in novo življenje. Čeprav Janezovo pismo pravi, da se je potrebno varovati sveta pa to ne pomeni, da je potrebno biti ločen od sveta. Jezus je molil, naj Bog učence ohrani v svetu, saj jih je v ta svet postavil. Pomembno je, da človek živi iz polnosti vere, ne pa, da se s tem svetom popolnoma stopi. Svet nam daje le plitve spodbude iz katerih lahko živimo.
Kristus živi v svetu. Kristus, sredi sveta je tista vinska trta na katerega naj se vraščamo in na kateri naj živimo kot mladike. Mladike na trti imajo podobo novega, svežega. Kristus to dopušča, da bi se mi lahko življenja veselili. Toda življenjska energija prihaja iz Kristusa samega in iz njegove Cerkve, ki se daruje v svetu.
