Božja beseda za 6 velikonočno nedeljo 2024.
Apostolska dela nam ves velikonočni čas govorijo o tem, kako je Cerkev rasla zaradi moči, ki jo je prejela vstalega Gospoda.
Ni se ustrašila niti sprememb, ki bi prišle na poti njenega življenja, pa tudi ne preganjanja, ki bi jo morda zadelo. Zaradi vere v Jezusa Kristusa je Cerkev zavzela povsem drugačen pogled na svet in zaživela v polnosti.
Danes pa je opisan nov korak, ki je bil potreben zato, da se je v polnosti razodelo, kako božja ljubezen sploh deluje v srcih ljudi in kako naj Jezusovi učenci živijo v bodoče. V resnici so si kristjani predstavljali, da bodo živeli znotraj judovske skupnosti in to skupnost prenavljajo od znotraj. To je bil njihov pogled na svet in na Jezusovo delovanje. Zdelo se jim je, da naj bo njihovo življenje in oznanjevanje sestavljeno iz dejanj, ki jih bodo delali v shodnici, se pravi med judi. Zato je ta korak, ki ga stori apostol Peter tako zelo dragocen in šokanten. Po božjem naročilu odide k stotniku Korneliju in ga sprejme v skupnost kristjanov. To je nov korak, ki tudi nas poučuje, kako zelo pomembno je, da je naša vera vedno živa, se ne zapira pred drugimi in pred novimi izzivi.
Prejšnjo nedeljo smo brali odlomek iz apostolskih del, ki je govoril o Savlu, ki je postal apostol Pavel. Na ta način je skupnost kristjanov sprejela v svoje vrste nekoga, ki je bil jud. Bali so se ga, ker je bil kot jud izjemno goreč in je Cerkev preganjal. Cerkev je v svoje vrste tako sprejela človeka, ki je bil izjemno goreč, a po drugi strani tudi nekoga, ki je bil izjemno močno poučen v veri. Savel ali apostol Pavel je bil nekega dne preganjalec Jezusovih učencev, kmalu zatem pa je postal najbolj teološko podkovan Jezusov učenec – član njihove skupnoisti. To je bilo nekaj izjemno prelomnega, a je vzbudilo veliko dvomov. Kako naj mlada skupnost, ki ni bila izvedena v postavi sprejme takega učenjaka? Jezusovi učenci so bili preprosti ljudje, ki so poznali Sveto pismo ravno toliko, kolikor ga je poznal vsak drug vernik v judovstvu. Apostol Pavel pa je stopil mednje z ogromno znanja o tem, kaj je potrebno za to, da bi lahko razložili Jezusovo delovanje v svetu v katerem smo. Nekdo, ki jih je preganjal jih je sedaj učil.
Sprejeti pogane v svoje vrste pa je bilo nekaj povsem drugega. To je bilo dejanje, ki so se ga učencu verjetno bali zato, ker niso vedeli, kaj lahko to prinese s seboj. Niso si znali predstavljati krščanstva brez priprave, ki jo ponuja Mojzesova postava. Ker so vsi Jezusovi učenci izhajali iz judovske postave, je bil to edini svet, ki so ga poznali. Bog pa jim je pokazal, da so vrata odrešenja odprta prav vsem ljudem. Tudi tistim, ki ne prihajajo iz judovstva in niso poprej bili deležni strogega poduka, ki ga omogoča Mojzesova postava z vsemi svojimi zapovedmi.
Tega, da bi v svoje vrste sprejeli tudi pogane so se bali zato, ker se jim je zdelo, da je to bogoskrunsko. Ker se je Bog odločil izvoliti Izraelce, ker se je božji sin rodil v izvoljenem ljudstvu, so menili, da je nemogoče, da bi oni ravnali drugače. V tem so ravnali prav, saj so želeli posnemati božje delo. Toda kasneje se je pokazalo, da je mogoče božje delo razumeti tudi na drugačen način. To božje delo se je pokazalo kot postopnost razodevanja božje milosti. Ker smo ljudje krhki in smo zaznamovani z napakami in celo grehi je postopnost razodevanja božjega kraljestva v resnici način, kako je Bog razodel ljudem svoje ime, ne da bi naletel na popolno nerazumevanje in zmoto. Ker je izbral eno ljudstvo in je pustil, da je to ljudstvo zorelo skozi stoletja, skozi vzpone in padce, je lahko resnica o božjem kraljestvu sploh lahko nepopačeno našla pot do ljudi. Toda, ko se je vse to dovršilo, je čas, da izvoljeno ljudstvo postane dar za vse človeštvo. Ljudstvo, kjer se je vse začelo je priložnost, da se pobuda, ki jo je dal Bog, razraste na vse strani stvarstva. Sprejem poganov je pomembno dejanje vere, ki je bilo izjemnega pomena za prvo krščansko skupnost.
To je spodbuda tudi za vse nas, da bi bili tako zelo trdni v veri, da bomo lahko ves čas imeli lahko odprte roke tudi za druge.
Mi na vse skupaj gledamo z drugega zornega kota, a vendar živimo v isti zgodbi odrešenja. Nam se morda dozdeva, da je temelj vere le tisto, kar je zapisano v Novi zavezi, stara pa je nekako zastarela ali celo odveč. V resnici pa je to huda zmota današnjega časa. Jezusovo delovanje in njegova zgodba sta res vrh vsega razodetja; dogodki, ki se zgodijo okoli Jezusa so temeljni dogodki vere, a po drugi strani potrebujemo tudi poduk stare zaveze, da bi lahko živeli oznanilo Boga v vsej polnosti. Eden od vidikov je tudi to, da stara zaveze izjemno dobro pozna naravo človeka, njegove sposobnosti človekovo lepoto in grešnost. Če mi nismo sposobni ali če se nismo pripravljeni temeljito dotakniti in spoznati z bistvom svojega življenja, ki se izkazuje tudi v naši naravi, bomo lahko odrešenje sprejeli na napačen način, Jezusovo oznanilo se nam bo zdelo romantična pripoved o tem v kaj vse nas Bog prepričuje in spodbuja; vse to pa se ne bo dotaknilo našega življenja v ključnih stvareh. Morda nam bo pripoved o kristjanih, ki so živeli pod postavo in niso vedeli, če je prav, da sprejmejo tudi tiste, ki niso prej živeli z postave pomagala, da bomo mi danes sprejeli postavo v taki obliki, da bomo življenje vzeli zares.
To bomo odpevali tudi v psalmu. Gospod naj nam da spoznati svoje odrešenje. Kako lepo je, da smo tudi mi sposobni videti, kako Bog deluje v naših srcih in na kakšen način živi Bog deluje v nas. Ko opazujemo zgodovino človeštva nam je zelo jasno, da bi se človeštvo lahko že večkrat popolnoma utopilo v sovraštvu in samouničenju. To lahko prepoznamo tudi v osebnem življenju. Naša naravnanost na dobro, ki izhaja iz tega, da je Bog temelj našega življenja je res zelo močna. Lepo je, če smo tako pozorni na svojo življenjsko zgodbo in na korake na poti našega življenja, da to opazimo za v preteklosti. Prav neverjetno pa je, da to opazimo tudi v vsakdanjem življenju – v sedanjem trenutku. To je zares dragocena lastnost človeka, ki zmore imeti odprte oči za Boga. Tudi to je smisel spraševanja vesti. Ko preučujemo svoja dejanja in jih presojamo v preteklosti, se začne v nas dogajati nek poseben proces. Postanemo sposobni spoznavati božje delovanje tudi v sedanjosti, v dejanjih, ki jih živimo v tem trenutku.
Prejšnji teden se smo v berilu iz pisma apostola Janeza videli najdragocenejši sad tega spoznanja, po katerem v našem življenju širi Božje odrešenje. Sveti Janez je vzkliknil: “Poglejte, kakšno ljubezen nam je skazal dobri Bog...” Danes pa to misel še poglobi. Ta ljubezen, ki jo je Bog izkazal vsakemu od nas, mora dobiti odmev v ljubezni, ki jo mi izkazujemo drug drugemu. A vendarle naše ravnanje ne ostane samo pri dejanju. Ne gre za to, da bi na vsak način spet ljubezen spremenili v množico del, ki jih človek mora narediti. Največje dejanje ljubezni, ki ga lahko človek stori je, da sprejme ljubezen, ki jo Bog izkazuje človeku. To je velika skrivnost odrešenja. Iz takega sprejemanja božje ljubezni izhaja vse dobro, kar je v nas.
Tudi današnji evangeljski odlomek je v resnici nadaljevanje tistega, ki so ga prebrali prejšnjo nedeljo. To je bil odlomek o vinski trti in mladikah. Mi smo Jezusove mladike. In ljubezen je tisti življenjski tok za katerega smo poklicani, da bi iz njega živeli polno življenje. Po celotni pripovedi Jezus pove, da je njegova edina zapoved iz kater izhaja prav vse: zapoved ljubezni.
