Priprava na binkoštno nedeljo 2023. Leto A.
Božja beseda za binkoštno nedeljo 2023.
Apostolska dela so posebna knjiga Nove zaveze. To je knjiga, ki govori o tem, kako je Sveti Duh s svojo silovitostjo širil v svet. Sveti Duh, ki ga danes razumemo kot nekaj nevidnega, skritega; nekoga, ki deluje samo v globini našega srca, je postajal očiten in je dobival v svetu nove podobe in uresničitve. Svetega Duha danes celo vidimo kot brezosebno energijo. Če bi tako razmišljali, gotovo ne bi mogli razumeti, kaj sploh je Sveti Duh. Ni neka brezosebna energija, ampak je božji ljubeči Duh, ki nas obdaja, vabi in nas navdihuje.
Zato je dogodek, ko učenci prejmejo Svetega duha, zelo pomemben dogodek. Gotovo gre za enega osrednjih dogodkov spisa Apostolska dela. Ključno je, da gre za zanimivo rast Cerkve, ki s tem postane celovita skupnost Jezusovih učencev. Pomembno je, da je do trenutka, ko pride nadnje Sveti Duh, Cerkev še vedno zaznamovana z dogodki, ki so se zgodili v neposredni bližini velike noči. Ta skupnost je bila nepopolna, saj je v njej manjkal Juda Iškarijot, ki je Jezusa izdal. Enako je pri drugih skupnostih, kakor tudi pri Cerkvi. Umanjkanje človeka je vedno žalostno dejstvo, ki zaznamuje prav vse. Tudi danes je tako! Medtem ko se organizacije in društva merijo po moči – po tem, kako množično je njihovo članstvo, pa je za Cerkev pomemben vsak človek. Cerkev ne more nikogar pogrešiti brez posledic. Če kdo manjka, je Cerkev v temelju okrnjena in ranjena.
Spomnimo se danes, kako je Cerkev na nek način ljubiteljska organizacija. Temelji na človekovi odločitvi – na neke vrste lajkanju. V cerkvi so tisti, ki so se odločili, da bodo tam. Toda to je v resnici narobe, čeprav je svobodna odločitev nekaj izjemno pomembnega. Cerkev bi morala biti skupnost ljudi, ki so poklicani. Jezus namreč pravi: Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil vas. Dokler bo Cerkev temeljila samo na neki poljubni odločitvi: “to nedeljo mi paše iti v Cerkev, naslednjo pa ne"; ali pa “pri tej stvari mi paše biti dosleden, pri neki drugi pa ne”, bo to narobe. Taka Cerkev bo hirala in izginjala.
Po drugi strani pa Bog ne zametava ali omalovažuje človekove odločitve. Prihod Svetega Duha – binkošti, nastopi v trenutku, ko učenci popolnijo svoje vrste z novim članom, apostolom Matijem, ki ga je določil žreb. Tej človeški polnosti Bog doda še polnost Svetega Duha. Ta polnost Duha ni v človeški moči. Tudi Božja beseda ne daje slutiti, da se je eno zgodilo zaradi drugega. Prihod Svetega Duha nad učence je čisti nezasluženi Božji dar.
O tej Cerkvi, ki je sestavljena iz različnih udov, spregovori tudi apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom. Ne govori o kristjanih, ki so želeli biti kristjani. Uporabi še bolj krepko podobo. Jezusovi učenci po njegovem niso samozvanci. Celo Božji klic se mu zdi na tem mestu prešibka podoba. Uporabi podobo telesa – Kristusovega telesa. Cerkev je telo, mi pa smo udje tega telesa. Ud, ki je ločen od telesa, nezaustavljivo umre. Je življenjsko povezan s Kristusom in v resnici nima izbire, da bi bilo drugače.
Kljub vsej svobodi, ki jo imamo kot ljudje, pa je tako, da v resnici nimamo izbire, če želimo dobro preživeti svoje življenje. Prepoznati svojo povezanost s Kristusom, jo živeti, ni samo hvalevredno ampak temelj tega, kako razumemo ta svet in vstopamo v odnos z živim Bogom.
Čeprav je poročilo iz Apostolskih del vrh dogodkov, kjer je navzoč Sveti Duh, pa vendar to ni edini trenutek, ko pride Sveti Duh. Teh trenutkov je veliko. Spomino se samo angelovega pozdrava, ko pride k Mariji in jo pozdravi, da je milosti polna. Angel obljubi Mariji, da bo nanjo prišel Sveti Duh. Tudi ko Marija obišče sorodnico Elizabeto, je ta napolnjena s Svetim Duhom. Jezus pa v današnjem evangeljskem odlomku Svetega Duha podeli svojim učencem z besedami, “prejmite Svetega Duha”. Sveti Duh nastopa prav v vseh trenutkih življenja Cerkve. Posebej je navzoč v zakramentih. Da bi ga lahko prepoznavali, pa se v nekaterih trenutkih še posebej razodene kot Duh, ki posvečuje.
Najlepši način, da Svetega Duha sprejmemo v svoje življenje je ta, da prepoznamo našo življenjsko pot in tudi pot, ki jo hodi Cerkev kot pot Duha. Ne iščemo samo velikih in vznesenih dejanj, ampak prepoznavajmo, da so majhni koraki, ki kažejo na zvestobo Bogu, tisti, ki odločajo o tem, kakšno bo naše življenje.
