Izvoljeno božje ljudstvo Izrael je bilo znotraj zelo urejeno. Veliko Božjih zapovedi je določalo, kako naj judje živijo do najmanjših podrobnosti. Odlomek, ki ga beremo pri sveti maši je del zapovedi, ki jih je Bog dal Mojzesu na gori Horeb. Desetim zapovedim so pridružene še druge, ki določajo ali pa samo razlagajo, kako naj tiste zapovedi, ki so bile dane znotraj dekaloga pridejo v življenje. V njih ni najprej poudarek na tem, da bi naj bilo človekovo življenje čim bolj obteženo s pravili in zapovedmi, da bi na koncu svojega življenja človek dosegel nebesa. Skozi zapovedi je mogoče videti skrb Boga za svoje ljudstvo in kako si ne želi, da bi se ljudstvo pokvarilo in propadlo, ampak bi preko zapovedi spoznalo, kakšno je poglobljeno duhovno življenje, ki človeka vodi naprej po poti svetosti.
V odlomku, ki ga beremo to nedeljo je zapisana pomembna dopolnitev vsega, kar je zapovedano. Zapovedi, ki jih Bog daje svojemu ljudstvu, bi lahko namreč vzbudile vtis, da mora človek izpolniti zapovedi in to je vse, kar mora storiti – kakor da gre v nek popoln sistem, v katerem človek sploh nima svojega posebnega mesta. Toda današnji odlomek govori o treh: o vdovi, tujcu in ubožcu. To so ljudje, ki so povsem nezaščiteni. Do teh ljudi mora biti jud še posebej pozoren in jih nikakor ne sme izkoriščati ali kakorkoli slabo ravnati z njimi. Morda pa želi ta odlomek povedati, da je vsaka postava mišljena tako. Da mora namreč dobrota prevladati nad tem, kar je prav in narobe ali pa, da morata dobrota in sočutje vedno dopolnjevati to, kar razumemo, da je prav delati. Ne moremo delati prav, če vse to nima pečata ljubezni in dobrote. Vsa naša pravičnost se lahko izkaže za nezadostno in nično, če v njej ni pogleda na bližnjega – če v njej ni medsebojne ljubezni.
Ta zapoved o vdovi, tujcu in ubožcu so utemeljene na izkušnji. Prava izkušnja je izkušnja izraelskega ljudstva, ko so bili sužnji v Egiptu. To je ena temeljnih izkušenj, ki je nikoli ne smejo pozabiti. Iz te izkušnje izhajajo tudi vsa druga spoznanja o dobrem življenju. Predvsem izhod iz Egipta je tisti dogodek v življenju Izraelca, ki je odločilno oblikovalo njegov odnos do življenja. Ta izkušnja govori o tem, da je Bog dober in svojemu ljudstvu želi najboljše. Zato mu odpira svojo roko, ko človek potrebuje rešitev. Kristjani vidimo v tej izkušnji predvsem delovanje Boga po Jezusu Kristusu. On je naša prvotna življenjska izkušnja. On je tisti, ki si ga jemljemo za vzor in poleg svoje temeljne življenjske izkušnje si želimo privzeti tudi njegovo življenje. Vsa Jezusova dejanja – njegovo življenje in oznanjevanje, predvsem pa trpljenje, smrt in vstajenje, so vzorec in vzor tega, kaj naj v življenju storimo in kako naj bivamo v tem svetu. Velik v tem posnemanju Kristusa je apostol Pavel, ki večkrat v svojem življenju pove, da si želi privzeti Kristusovo življenje in ga sprejeti za vse, kar živi in za kar se odloča. Kakor so si Izraelci vzeli izkušnjo Egiptovskega suženjstva za vzorec svojega življenja, tako si Kristjani jemljemo za vzor Jezusovo življenje.
Morda nam hoče psalm govoriti ravno o tej resnici. Ljubim te Gospod, moja moč in moja skala je odpev, ki spodbuja vernika, da se naj ne ozira na Boga samo kot ne nekega sodnika in zakonodajalca, ampak predvsem z ljubeznijo, ki človeka izpopolnjuje in ga uči živeti kot starša učita svojega otroka živeti – najpogosteje bolj z zgledom kot s tistim, kar mu ukazujeta. Psalmist govori o svoji izkušnji bivanja z Bogom, ki je njegovo zavetje in ščit, kar pomeni, da se človek v njegovem zavetju počuti varnega in v njem najde prostor, kjer lahko živi polno in srečno življenje.
Odlomek iz pisma apostola Pavla nam govori pomembne besede. Tesaloničane hvali, ker so kljub veliki stiski sprejeli Božjo besedo in se v njej Bogu popolnoma predali. Ta izkušnja je lahko vzor njim samim ter tudi drugim. Če se spomnimo, kako smo v prejšnji nedelji prebrali, kaj je to delovanje, ki ga hvali apostol, potem bomo razumeli, da je delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja tisto delovanje Jezusovega učenca, ki kliče po tem, da bi lahko bil v prijateljstvu z Bogom. To je izkušnja Tesaloničanov, ki jo lahko posnemajo prav vsi, ki želijo sprejeti Jezusa za svojega odrešenika.
Že nekaj tednov beremo odlomke, ki so v Matejevem evangeliju zapisani v okviru Jezusove poti v Jeruzalem. Ta pot je pomembna, saj je to Jezusova zadnja zemeljska pot, preden bo izdan, bo trpel, križan, umrl in vstal od mrtvih. To so največja dejanja Jezusovega življenja in naše vere. Ta odlomek, ki ga beremo danes pa se dogaja že v Jeruzalemu, torej tik pred Jezusovim trpljenjem. Jezusa so že sprejeli kot kralja in ga počastili kot velikega duhovnika. Jezus je že očistil tempelj vsega, kar v tempelj ne sodi. Jezus ravna kot preroki, ki so govorili o tem, da morajo Izraelci spremeniti svoj način bivanja, predvsem pa bolj spoštljivo obhajati bogoslužje, ki je vzorec vsega njihovega življenja.
Zato Jezus tu v Jeruzalemu govori najpomembnejše stvari in jih izreka popolnoma neposredno. Bog deluje v ljudeh, zato morajo ljudje svoje življenje resnično usmerjati k temu, kar je sveto. Toda Jezus ne govori o dodatku k zakoniku. Njegova zakonodaja je ljubezen. Ob tem, ko razloži, katera je največja zapoved v postavi, pravzaprav pove, kaj sploh so zapovedi. Farizejem, ki Jezusa skušajo, pove povsem razumno razlago tega, kar bi oni mogli že vedeti. Na tej razumni razlagi temelji nova zapoved, ki pa jo bo povedal tistim, ki jo sploh želijo slišati: Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj!
