Že nekaj nedelj zapored govorimo o človeku in o tem, kdo je človek. To je velika in pomembna tema. Dotika se vseh pomembnejših moralnih dvomov sodobnega časa. Prav vsaka moralna dilema je rešljiva, če pomislimo, kdo smo pred Bogom. Sodobni glasovi nas hočejo pogosto prepričati, da človek ni nič posebnega in zato tudi moralna vprašanja ne smemo preveč oteževati. Toda človek je edino bitje, edina stvar, ki je lahko božji sodelavec. Človek to dela zavestno in temu pritrjuje. Človek je edino bitje, ki se zares lahko odloči priti Bogu. Zato je toliko bolj dragoceno, kadar človek Bogu zares da najboljše, kar ima.
Bogupodobnost je izjemnega pomena, saj spoznavamo, da je to začetek vsake zapovedi. Nobene zapoved ni razumljiva, če ne razumemo tega, da smo podobni Bogu. Brez tega so zapovedi neke obtežitve našega življenja, s katerimi nam Bog želi zagreniti življenje in odvzeti užitke.
Bogupodobnost – to pomeni, da smo dejansko sorodni Bogu – je začetek tega, da zapovedi sprejmemo in jih izvršujemo kot resnice, ki so nam v korist in nas v življenju podpirajo. Bogupodobnost je dejstvo, ki govori o tem, da je Bog prišel na svet, da bi bilo naše življenje lepo.
Bogoslužje nam pomaga, da bi lahko to pobogodobnost tudi doživeli v vsej polnosti. Ko smo pri bogoslužju rešeni vseh skrbi, ko priznamo svoje grehe in se prepustimo nagovoru Boga spoznamo, da je Bog res nas oče, da nas je ustvaril in nam podaril svoje življenje.
66. V kakšnem smislu je človek ustvarjen po "božji podobi"?
Človek je ustvarjen po božji podobi v smislu, da je zmožen v svobodi spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika. Je edina stvar na tej zemlji, ki jo je Bog hotel zaradi nje same; samo človek je poklican, da bi bil po spoznanju in ljubezni deležen njegovega božjega življenja. Človek kot božja podoba ima dostojanstvo osebe: ni samo nekaj, marveč nekdo. Sposoben je spoznati samega sebe, se svobodno darovati ter stopiti v občestvo z drugimi osebami.
