Današnja božja beseda nas spominja na pravičnost. Ta krepost je tista, ki uravnava medčloveške odnose. Je pa tudi več od tega. Bog je pravičen in to celo tako zelo, da je to človeku nekoliko nedosegljivo. Človek le težko dojame pota Božje pravičnosti. V zgodovini je veliko ljudi že dvomilo v Boga, pa je tok zgodovine pokazal, da je vendarle vse del božjega načrta. Človek želi pravičnost doživeti tukaj in sedaj. Najpogosteje pa je tako, da se nam delovanje božje pravičnosti začne izkazovati šele po dolgem času, če smo le sposobni pogledati nazaj.
Današnja božja beseda nam spregovori o pravičnosti Boga, v katero modri Sirah trdno verjame in nas o njej poučuje. S to pravičnostjo Bog prihaja naproti ljudem. Čeprav je nekaj povsem običajnega, da ljudje tega ne zapopademo, pa je božja pravičnost stalnica in ne mine. V odlomku je omenjeno, da Bog uslišuje prošnje ubogega, a ne gre za to, da bi Bog dajal prednost ubogim, revnim, ponižanim. Sirah oznanja, da Bog izkazuje pravičnost tudi tistim, ki so med ljudmi tolikokrat prezrti. Se pravi, da je božja pravičnost tako zelo velika, da se dotika prav vsakega in je Bog do vseh enako pravičen. Tako popolna pravičnost je človeku nerazumljivo nedosegljiva. Zato je marsikdo Boga celo dojemal kot krivičnega.
Sirah morda namiguje, da take pravičnosti ne bomo mogli razumeti tako, da jo bomo presojali po svojih merilih ali merili Božja dela po tem, kaj se nam zdi pravično ali enakopravno. Pravi, da lahko razume tako pravičnost samo človek, ki je na telesnem in duhovnem področju sposoben dati vse od sebe. Primer takega naprezanja je bogoslužje. Če bo vernik razumel, kako dati vse od sebe v bogoslužju – kako naj bogoslužje postane tako živo, da bo zahtevalo vse človekove moči – tedaj bo mogoče, da bo tak predani človek začel vstopati v skrivnost božje pravičnosti.
O tem govori tudi psalm, ki je prava hvalnica Božji pravičnosti. Ker Bog prepoznava pravične in dobre to ne pomeni, da je proti pravičnim. Pomeni pa, da je dobrota ena izmed lastnosti Boga in mi smo poklicani, da se temu toku dobrote priključimo.
Kako lepo pričuje tudi apostol Pavel v besedilu, ki je kakor njegova oporoka. Apostol je imel viharno življenje. A ko gleda nazaj se mu pred očmi izrisuje predvsem njegova pot h Gospodu.
Evangeljska zgodba pa se nam zopet zdi preveč preprosta. Kaj hitro lahko zapademo v obsojenje farizeja in hvaljenje cestninarja. Toda ne smemo pozabiti: farizeji so živeli izjemno natančno in zelo dosledno so se držali zapovedi. Cestninarji pa so živeli pogosto zelo razuzdano. Njihovo življenje ni bilo hvalevredno. Verjetno bomo razumeli to priliko le, če bomo najprej sebe postavili v klop nekam med cestninarja in farizeja in če se bomo dosledno zavedali svojega stanja, najsi bo zelo lepo zli zelo težko. Tako bomo počasi začeli spoznavati, kakšna je pot, ki nam jo Gospod namenja v našem življenju. Ne bomo se ukvarjali kdo izmed teh dveh je naredil bolj narobe ampak bomo premišljevali: kako naj bomo mi deležni Božjega ljubečega pogleda s katerim se Bog ozira na vsakega človeka.
