Najprej moramo povedati zelo pomembno dejstvo: Izvirni greh ni greh! Zakaj pa ne, boste rekli. Zato, ker je greh nekaj slabega, kar naredimo. Greh naredimo zavestno. Kolikor bolj zavestno naredimo neki greh in kolikor bolj huda je stvar, ki smo jo naredili, toliko večji je greh.
Toda izvirnega greha ne naredimo, njegovo težo v življenju pa šele prepoznavamo. Torej nam ni znano. Za izvirni greh nismo krivi.
Toda izvirni greh vseeno obstaja. Tekom svojega življenja namreč opazujemo, da smo ljudje nagnjeni h grehu. Zelo narobe bi bilo, če bi se vse svoje življenje čutili zelo krive in v tej krivdi tudi oblikovali svoje življenjske odločitve. Izvirni greh nam govori preprosto o tem, da ljudje nismo popolni. Dejstvo je, da če nič ne naredimo za to, da bi bili boljši, smo navadno vedno slabši. Če nič ne naredimo za svoje duhovno življenje, bomo sčasoma drseli v vedno večjo grešnost in tudi otopelost. Če mladi v času svojega življenjskega razvoja, ko se v njih zgodi toliko temeljnih sprememb, nimajo dobrih zgledov in kvalitetnih ljudi, ki jih na poti odraščanja spremljajo, bodo počasi odtavali v slabo življenje. Če zakonca mislita, da jima za njun zakon ni potrebno nič storiti in lahko sama popravljata vse težave, ki se zgodijo, se bosta pač zapletla v zanke, ki bodo sčasoma premočne tudi zanju in bosta drug drugemu postajala nasprotnika in celo sovražnika. Če starejši mislijo, da so v življenju naredili že dovolj in lahko sedaj počivajo ter vse prepustijo samo lagodju in občutku, bodo kmalu občutili, da jih bo pešanje telesnih moči pripeljalo tudi do duhovnih stisk.
Izvirni greh je zaznamovanost človeka z nepopolnostjo. Izražen je v zgodbi o Adamu in Evi, ki sta se odločila za to, da se bosta naslonila samo na svoje moči in ne na Boga. In ko sta ostala v svetu sama, sta občutila, kako oster je ta svet.
Izvirni greh premaguje sveti krst. Ta krst pa vsak dan poživljamo z vero v živega Boga.
76. Kaj je izvirni greh?
Izvirni greh, v katerem se rodijo vsi ljudje, je stanje pomanjkanja prvotne svetosti in pravičnosti. Je greh, ki smo si ga "nakopali", ne "storili"; je stanje rojstva, ne osebno dejanje. Zaradi enote izvira vseh ljudi izvirni greh prehaja na Adamove potomce s človeško naravo "ne po posnemanju, ampak po razmnoževanju". To prenašanje izvirnega greha je skrivnost, ki je ne moremo v polnosti razumeti.
