Božja beseda za 6. velikonočno nedeljo 2026.
Zgodba apostolskih del se nadaljuje. Sveti Duh se vedno bolj uresničuje in postaja vedno bolj očiten v svojem delovanju po Cerkvi, ki se skupnost Jezusovih učencev. To je lepota življenja, ki dobiva svojo celovito podobo.
Prejšnjo nedeljo smo brali o tem, kako je je Cerkev naredila nov, pomemben korak. Apostoli prisluhnejo Cerkvi, ki jim z godrnjanjem pove, da nekaterih del več ne opravljajo. To je zato, ker je skupnost Jezusovih učencev rasla in je bilo popolnoma nemogoče, da bi 12 apostolov opravilo vse delo. Zato so izvolili sedem diakonov, ki se posvetijo dejanjem ljubezni do bližnjega. Na prvi pogled se zdi, da so se apostoli s tem otresli težaškega dela skrbi za vsakdanje skrbi in skrbi za uboge. Toda to je le navidezna resnica. Pravzaprav je šlo za to, da so učenci izbrali sedem diakonov za delo, ki je bilo najbolj učinkovito in je najbolj jasno izražalo delo Svetega Duha v Cerkvi. Diakoni pa tega dela niso razumeli zgolj kot materialno delo, ampak kot delovanje Duha, kar so tudi izražali.
In tako se zgodba nadaljuje kot delo in mučeništvo svetega Štefana. Zakaj je ta dogodek tako pomemben?
Ko so se apostoli odločili, da so izbrali diakone, so se s tem zelo približali ljudem. Človeško razmišljanje in dojemanje sveta, ki ni poznalo Jezusa je na te nove služabnike Cerkve gledalo zgolj kot nižje uradnike. In iz takega, poplitvenega in materialističnega pogleda na svet so sklepali, da lahko s temi preprostimi služabniki ravnanjo tako, kakor želijo. Zato so diakone preganjali. Toda odgovor je bil veličasten. Ko so svetega Štefana preganjali, ga prijeli in mu sodili se ni branil. Povedal je, kdo on v resnici je. Bil je živo uresničenje božje besede. Ni delal v lastnem imenu, celo živel ni v lastnem imenu, ampak v imenu Jezusa Kristusa, ki mi je postajal vedno bolj podoben. Ko Štefana kamenjajo doživijo samo to, na kar niso računali. Izkaže se, da Štefan ni nižji cerkveni uradnik ampak je v celoti prežet z božjo besedo. Smemo sklepati, da so tudi drugi diakoni delovali najprej kot služabniki besede, šele potem pa kot oskrbniki materialnih potreb Cerkve.
Kako lepo je, da Cerkve ni vodila kakšna človeška prepletenost volje, interesov in potreb, ampak je iz preizkušnje v preizkušnjo, iz zmage v zmago Cerkev ostala zavezana temu, kako delovanje Duha raste v njej in kako izpolnjuje poslanstvo, ki ji ga je naklonil Jezus. Tako se Cerkev ni razbežala ali skrila, ko so umorili Štefana. Cerkev je šla oznanjevat. To je odziv skupnosti, ki ima srce živo in popolnoma predano Bogu. Obenem pa Cerkev ni bila zaverovana sama vase. Bila je odprta za Boga in z božjimi očmi gledala na svet.
O tem živem srcu Cerkve govori apostol Peter v svojem pismu, ki ga naslavlja na svoje učence. To je srce evangelija, ki deluje v Jezusovih učencih, Cerkev pa še zdaleč ni le ustanova, ampak je živ organizem, ki za svoje življenje je jemlje spodbud od sveta, ampak od Boga. Živi v svetu, a dih življenja Cerkve je Bog. Tako Peter spet spregovori o trpljenju, ki ga Jezusovi učenci trpijo za Jezusa. Preizkušnje so nekaj, kar je del življenja na svetu. Jezusovi učenci naj bodo vedno pripravljeni pripovedovati o tem neverjetnem daru, ki ga Jezus daje vsakemu človeku. To ja dar vere, ki ni le usmerjenost človeka v eno smer. To je dar, ki človeka odene v veselje in človeku podari moč in razloge, zaradi katerih človek z vsem srcem živi novo življenje. Veren človek se zaveda v kaj in v koga upa. O tem pa ne pripoveduje kot znanstvenik ampak kot človek, ki odnos do Jezusa jemlje kot najbolj temeljno vodilo svojega življenja.
Vrh vse božje besede, ki jo preberemo pri bogoslužju je spet odlomek iz evangelija. Kakšna sreča je, da so nas odlomki iz Apostolskih del, psalma in Petrovega pisma pripeljali do točke, ko bomo lahko dobro razumeli, kaj nam Jezus hoče povedati.
Jezus pravi, naj spolnjujemo njegove zapovedi. Katere pa so to?
Kakšna svoboda v Kristusu bi to bila, če bi nam Jezus vsem težkim zapovedim stare zaveze še dodal nove, ki bi se jih morali držati, čeprav vemo, da je bilo to breme za človeka zelo težko?
Jezus zapovedi ne dodaja, ampak jih vidi kot novo smer življenja v katerega smo vsi povabljeni. Za Jezusa sta dve zapovedi bistveni: Nova zapoved je v tem, naj se učenci ljubijo med seboj; učence pa po zapovedi Boga Očeta usmerja v večno življenje. Po večnosti in ljubezni vse zapovedi in vsa drža vere dobi smisel, polnosti. Človek ne izpolnjuje zapovedi zato, ker mora ampak zato, ker ga zapovedi veselijo. Veselje ni smešenje ampak radostna drža človeka, ki se popolnoma preda lepoti prijateljstva z Bogom.
