Ljudje se velikokrat počutimo varne samo, če začutimo jasno razmejitev stvari. Meje našega življenja morajo biti postavljene zelo dobro, da sami vemo, kdo smo in sebe lahko ločimo od drugih pa tudi, da drugi ne posegajo po našem življenju. Tako je tudi v naših skupnostih. Morajo imeti jasne značilnosti in meje, da vemo kaj smo in kaj nismo ter da vemo, kej je še del naše skupnosti in kaj ne.
Toda, ko govorimo o Cerkvi je vse skupaj nekoliko drugače. Če je v neki skupini ljudi zelo pomembno, da so zelo jasne zunanje meje, pa je v Cerkvi toliko bolj pomembno, da so jasne notranje meje. Osebna povezanost z Bogom in Jezusom Kristusom je jasen znak, da je smo Jezusovi.
Včasih bi nam bilo najlažje, da bi druge in tudi sebe presojali in sodili. Katera naša dejanja so polna vere, katera pa so sama v sebi napačna in tudi nekrščanska. Toda Jezus ve, da tudi mi v veri rastemo in postajamo vse bolj popolni. Bog ve, da je je v nas še marsikaj takega, česar se ne moremo znebiti. Tako obstajajo znotraj vsakega človeka nekakšne zakrknjenosti, ki jih človek ne more premostiti ali preskočiti. Takrat potrebujemo veliko milosti in božje potrpežljivosti, da se izkaže, kdo v resnici smo in v kateri smeri v življenju rastemo.
Včasih se nam zdi, da bi kakšnega človeka kar obsodili na večno pogubljenje. Bog pa nam kaže, da naj druge ljudi predvsem ljubimo, šele potem jih bomo morda razumeli.
171. Kaj pomeni trditev: "Zunaj Cerkve ni zveličanja"?
Ta trditev pomeni, da celotno odrešenje in zveličanje prihaja od Kristusa-glave po Cerkvi, ki je njegovo telo. Zato se ne morejo zveličati tisti, ki vedo, da je Kristus ustanovil Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendarle ne hoteli vstopiti vanjo ali v njej vztrajati. Hkrati pa morejo po zaslugi Kristusa in njegove Cerkve doseči večno zveličanje tisti, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti.
