Velikokrat sprejmemo težave, ki se nam v življenju dogajajo za samoumevne. To gre tako daleč, da sprejmemo celo hujše težave našega življenja kot nekaj, kar je povsem običajno oz. da tako mora biti. Morda sprejememo tudi kašno izsiljevanje, nasilje, zasvojenost. Ker je tega v naši okolici dosti, nam je to nekaj povsem normalnega. Zdi se nam, če se bomo še tako zelo trudili, če bomo svoje življenje uravnavali po modrosti in dobrih izkušnjah ter po božjih zapovedih, bo še vedno življenje zaznamovano s trpljenjem, žalostjo, nepopolnostjo, razdori. Občutek je, da so življenjske težave večja stalnica kot vse dobro, kar se nam v življenju dogaja. K temu nas prepričuje tudi dejstvo, da če v življenju nič ne naredimo za to, da bi živeli bolje, da bi živeli kvalitetneje in z več dobrote, ki prinaša božji blagoslov, potem bo slabo v nas zmagovalo in težave in bolečine se bodo nezadržno kopičile. Vse slabo, ki nas je v življenju zaznamovalo je močnejše kot vsi naši dobri sklepi, ki smo jih naredili, če se močno ne zakopljemo v delo in krepimo svojo utemeljenost v dobroti Boga.
Ni res, da je v življenju bolj normalno, da smo nesrečni, da trpimo in živimo težko in slabo. Normalno je, da je naše življenje polno spoštovanja in dobrote, da smo v lepih in čistih odnosih in čutimo tudi delovanje Boga. Če se morda v čem to še ni uresničilo, pa to ostaja smer, v kateri naj vodimo svoje življenje.
72. Kakšno je bilo prvotno človekovo stanje po božjem načrtu?
Bog, ki je ustvaril moža in ženo, jima je dal posebno deležnost pri svojem božjem življenju, v svetosti in pravičnosti. Po božjem načrtu človeku ni bilo potrebno ne trpeti ne umreti. Poleg tega je vladala popolna harmonija v človeku samem, harmonija med ustvarjenim bitjem in Stvarnikom, med možem in ženo, kakor tudi med prvima zakoncema in celotnim stvarstvom.
