Potem, ko smo že več nedelje premišljevali o tem, kako Bog z nami sodeluje v tem svetu pa je ta nedelja kot nekakšen klic k bistvenemu. Osrednja beseda te nedelje je gotovo evangelij, osrednji klic pa “odrini na globoko”.
Že v prvem berilu, ki je vzeto iz 6. poglavja knjige preroka Izaija. Ta knjiga govori o tem, kako je Bog vodil svoje ljudstvo po poti spreobrnjenja. Vsak knjiga je nekakšen starozavezni evangelij. Govori namreč o spreobrnjenju h Gospodu in tesnem stiku z Gospodom. Izaija kot prerok ostaja zvest resnici in je tudi “poznavalec človeške osebe”. Ko slavi Boga, ne pozabi na to, da mora človek stati pred Bogom kot celovita oseba, ki Boga ne slavi toliko z besedami ampak s svojo notranjostjo.
Danes prebiramo eno redkih poročil, ko Izaija omenja v svojem življenju nadnaravni dogodek. Ta se je zgodil prav na začetku njegovega življenja in Izaija je po njem dobil poklic za opravljanje svoje preroške službe. Izaija z osupljivo natančnostjo poroča o tem, kaj se mu je dogajalo. Ta dogodek se ni samo zgodil v njegovem srcu ampak ga je Izaija tudi prepoznal. V svetem mislu imamo zapis o kakšnem videnju, ki pa ga tisti, ki ga je doživel ne zna razložiti. Izaija natančno ve, kdo je tisti, ki ga je obiskal in kaj je vsebina tega obiska. To kaže na bogato in jasno Izaijevo naravo, ki govori o poglobljenosti Izaijevega srca in živosti njegove vere. Njegova vera ni umik v duhovne razsežnosti. Njegova vera je globok dotik in obisk Boga, ki svoje ljudstvo obiskuje in mu daje moč.
Izaija tudi dobro prepozna tistega, ki ga je obiskal. To je obisk živega Boga, ki človeku daje življenje. Izaijevo videnje je obenem čudovito in obenem strašljivo. Kakor je že zapisano v knjigi postave: Nihče ne more videti Gospoda in ostati živ.
Izaija Gospoda sreča v videnju, vse vnese nemir v njegovo življenje, a se Bog ozre nanj in ga mu sam ponudi svojo roko. Sad tega videnja ni občutek nekega nadnaravnega stanja. Sad tega videnja je Izaijevo poslanstvo, ki pa temelji na poklicu in Izaijevi voljni privolitvi, čeprav se Izaija dobro zaveda svojih pomanjkljivosti. Ob Izeijevem občutku nevrednosti se zgodi poseben poseg Boga, ki pošlje serafa, da bi se “z žerjavico dotaknil Izaijevih ustnic”. Morda je to namig na božjo besedo, saj morajo biti Izaijeva usta govoriti božje besede, zato morajo biti očiščena. Izaija poslanstvo sprejme in odide oznanjat k svojemu ljudstvu.
Psalm 138, ki ga premišljujemo med enim in drugim berilom je ena sama poplava božje slave, ki se razodene in človek se nanjo tudi odzove. Vsaka psalmistova beseda je usmerjena na Boga in opisuje, kaj Bog povzroča v človeku. To je čudovito razodevanje najlepšega, kar Bog dela vsakemu človeku.
Drugo berilo, ki ga prebiramo je vzeto iz prvega pisma apostola Pavla Korinčanom. Če nekaj vrstic prej apostol Pavel Korinčanom piše o tem, kako ima vsakdo drugačen dar, da bi služil Bogu pa se zdi, da je največji dar, ki ga človek ima, evangelij. Veselo oznanilo Jezusa kristusa je Pavlov največji dar, ki ga Pavel v sebi varuje, mu daje vse moči svojega življenja in se zanj tudi zahvaljuje. Evangelij pa ni samo zapis in opis Jezusovega življenja (v tistem času evangeliju sploh še niso bili zapisani). Evangelij je v prvi vrsti lepota srca in polnost življenja, ki nastane ob srečanju z Bogom. Za Pavla je evangelij najprej dar, ki ga ne more opisati z besedami. Lahko pa Pavel opiše, kakšno bogastvo življenja se je začelo, ko je on sam prejel ta dar evangelija.
Če smo brali v prvem berilu poklic preroka Izaija, pa v evangeliju beremo, kako Jezus pokliče prve štiri učence. To se zgodi v prvem delu Lukovega evangelija. Toda ne čisto na začetku. Evangelij najprej pripoveduje o rojstvu Janeza Krstnika in Jezusovem rojstvu. Jezus potem začne javno delovanje in stori nekaj prvih čudežev. Po tem prvih dejanjih oznanjevanja se usmeri naprej, najde učence in jim spregovori. Učenci skoraj ves čas, ko so bili z Jezusom ne vedo, kaj se jim je v resnici zgodilo. Sam Bog je stopil med njih in jih je poklical. Priča so čudovitim božjim delom. Tudi sami delajo velike stvari, ker je Bog z njimi. Jezus pravi: odrini na globoko. To je klic k nečemu večjemu. Učenci bodo ta velik dar začeli spoznavati šele po vstajenju, v polnosti pa ob prihodu Svetega Duha.
