Božja beseda na cvetno nedeljo je izjemno bogata in v središču vse božje besede je ena sama oseba: Jezus Kristus. Tako stara zaveza, ki nam spregovori o preroku Izaiju, nova zaveza, v kateri beremo spev o Kristusu, in nazadnje pasijon, ki vedno v središče postavi Jezusa samega. V vseh štirih evangelijih je pasijon vrh celotnega besedila. Nekateri celo pravijo, da je posamezen evangelij v resnici samo uvod v Jezusov pasijon.
Če smo skozi postni čas premišljevali o svoji grešnosti pa smo od tihe nedelje naprej osredotočeni na zgodbo Jezusa samega. On je naš mir. On je naše veselje. Če ne bi naredili poti, ki je potrebna za premišljevanje o naših grehih, bi se lahko zgodilo, da bi Jezusovo zgodbo videli samo kot neko pripoved o človeku, ki je naredil nekaj junaškega. Tako bi razumeli Jezusovo zgodbo kot nekaj, kar se nas ne bi moglo dotakniti. Če gledamo Jezusovo zgodbo na površini, ne da bi bili vanjo vključeni kot sodelavci pri odrešenju, lahko ta zgodba postane samo kot ena izmed mnogih junaških zgodb, pri katerih čutimo sicer navdušenje, morda ogorčenje, ki vzbudi v nas močno voljo, a moč take zgodbe hitro splahni.
Prvi odlomek božje besede, ki ga bomo brali, je Evangelij po Mateju, odlomek iz 21. poglavja. Ta odlomek govori o Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem, a še prej o tem, kako Jezus pošlje svoja dva učenca, da bi pripeljala oslička, na katerem bo Jezus jahal. To dejanje malo spominja na tisti dogodek, ko Jezus pošlje dva učenca, da bi pripravila dvorano zadne večerje.
Osliček je žival, ki so ga v svetem pismu jezdili preroki in naznanja prihod mesija. Ko so kralji odšli na boj ali na kakšne velike parade, so jahali konja, ki je bil simbol moči. Ko pa so prihajali pred ljudstvo oz. opravljali svojo človekoljubno vlogo pa so jahali osla, ki je simbol miru. Zanimivo je, da je v Lukovem evangeliju osel omenjen velikokrat; vselej pa je osel privezan. Zdi se, kakor da bi želel, da se ta simbol miru razveže in mir zaživi med ljudmi.
Prvo berilo je iz knjige preroka Izaija. To je znameniti odlomek iz 50 poglavja Izaijeve knjige, kjer gre za tretji spev o Gospodovem služabniku. Besedilo, ki je pred tem čudovitim odlomkom, govori predvsem o nezvestobi ljudstva in o vsemogočnosti Boga, ki lahko naredi vse, karkoli hoče. Njegova roka je predvsem usmiljena in dobra. In če beremo ta odlomek Izaijeve knjige v luči Jezusove daritve, nam je jasno, da Bog vso svojo moč usmerja v to, da bi lahko odreševal in se usmili. Osrednja podoba tega božjega usmiljenja in njegove zvestobe je Jezus Kristus, ki je podoba odrešenja. Izaija ni mogel vedeti, da se bo Mesijeva zgodba odvila na točno tak način. V svoji veri pa je spoznal in oznanjal, da ta svet nujno potrebuje mesija, ker je Božja ljubezen tako močna in nepredstavljivo velika, da se mora izraziti kot živi, ljubeči in trpeči odrešenik.
Temu berilu pa sledi psalm. 22 psalm govori o trpečem človeku, ki doživlja stisko, saj ga napadajo ljudje. Mogoče je sklepati, da se vse to dogaja zato, ker ta človek ohranja zvestobo do Boga in Boga opeva. Nasprotje med zvestobo gospodovega učenca in hudobijo tistih, ki ga obkrožajo, je veliko.
Tako odlomek Izaijeve knjige kakor tudi psalm osupneta, saj sta napisana stoletja pred Jezusovim življenjem. Toda Jezusovo življenje in trpljenje je tako, da se zdi, kot da ta dva odlomka opisujeta prav njega. Celo najmanjše podrobnosti so takšne, da zlahka v teh odlomkih vidimo Jezusa.
Posebej pa to velja za spev, ki ga beremo iz Pisma apostola Pavla kristjanom v Filipih. Ta spev je tako zelo jasen in nazoren, da v teh besedah kar vidimo Jezusa, njegovo osebo, njegov značaj. Apostol Pavel nas napoti k temu, kar smo rekli na začetku: Jezusova zgodba ni samo pripoved, ki bi jo lahko spremljali tako, kakor gremo v gledališče ali občudujemo umetnino v gledališču. Apostol nas opozori, naj tej zgodbi o Jezusovem križanju dodamo še svojo razlago, kakor je to naredil on. Odgovoril si ni na vprašanje, kaj se dogaja pred njegovimi očmi: prav mogoče je, da je videl Jezusa, kako je bil obsojen in križan. Toda to mu ni bilo zadosti. Apostol Pavel si postavi tudi vprašanje, zakaj se je vse to zgodilo.
Prisluhnimo božji besedi, predvsem pasijonu, da bomo lahko z Jezusom stopili na pot križa in s tem tudi na pot lastnega poveličanja.
