Božja beseda za 5. postno nedeljo 2024.
Jezusa v današnji Božji besedi spoznavamo kot duhovnika. To je izjemno pomembno spoznanje svetopisemskega pisatelja. Danes nam je Jezus dan v prvi vrsti kot duhovnik, kot nekdo, ki je kralj naše duhovne izkušnje. Mnogi ljudje se danes sprašujejo, kako Bog sploh obstaja, kako ga je mogoče srečati in biti priča njegovemu veličastvu in temu, kar dela za nas. Bog nam ni dostopen, kot so nam dostopne druge stvari na tem svetu. Čeprav je prisoten v prvi osebi v evharistiji, v evharističnem kruhu, pa je vendarle njegova prisotnost duhovne narave. Da pa je v času svojega življenja že nastopal kot duhovnik, je izjemno pomembno dejstvo, ki nam danes pomaga, da bi lahko svoje življenje živeli v polnosti in se zavedali, da je njegova prisotnost v našem življenju resnična. Videti Jezusa, kakor so to želeli v evangeliju grški verniki, ni prav enostavno. V resnici je tako, kakor je z drugimi stvarmi. Da bi lahko videli bistvo vseh stvari, pa naj bo še tako zelo preprosta stvar, je nekaj pomembnega in zahteva od nas, da postajamo vedno bolj duhovno budni in iščemo prave pomene vsake stvari tega življenja. Duhovnost je naša orodje, ki nam pomaga, da se zavedamo bogastva vseh stvari, ki jih je Bog ustvaril za nas in velike Božje ljubezni, ki se po tem bogastvu izraža. To je lepota človekovega bivanja in upanje, ki nam ga Bog daje, da bi lahko živeli polno življenje. Duhovnost v krščanstvu ni neka postranska dejavnost, ki bi jo človek počel, ker je pač tako izbral. Duhovnost je kot vrata življenja, ki se nam daje, da bi mi lahko živeli polno. Ker duhovnost ni neka prostočasna dejavnost, ampak človekova drža, ki se razteza skozi vse plasti našega življenja, je potrebno, da duhovnost tako tudi živimo. V duhovnosti ni prostora za nobeno površnost, ampak je namenjena temu, da v njej iščemo resnično kvaliteto življenja. Zato je včasih tako zelo težko ločiti človeka, ki se trudi za dobro življenje od tistega, ki je veren. Tudi trud nevernih je iskanje polnosti življenja in navsezadnje Boga, saj je on edini, ki je izvor vsega dobrega in vsega upanja. Toda duhovnost je nekaj čudovitega, ker po njej dobimo neposreden odnos do Boga. Ker je ta odnos neposreden, je tudi do skrajnosti iskren in resnicoljuben. Človek v veri nikoli ne izgublja dostojanstva. Če bi ga v kakšni verski dejavnosti izgubljal, bi to pomenilo, da to ni vera, ampak zgolj nek zelo slab nadomestek, ki ne more dati človeku nič dobrega. Vera mora biti taka, da v človeku v vsakem trenutku okrepi njegovo dostojanstvo, spoštovanje in krepi ljubezen do resnice, pa tudi spoznavanje resnice. Če je pisec pisma Hebrejcem spoznal, da je Kristus v resnici nastopal kot duhovnik, je to zato, ker je opazil, da je Kristus s svojimi dejanji sicer pokazal nek zgled, kako naj živimo, da pa je oznanil še veliko večjo resnico, kot je tista, ki jo lahko razberemo iz njegovih dejanj. Čeprav je evangelij čista resnica, ga nikoli ne smemo jemati samo kot resnično in resnicoljubno zgodbo, ampak moramo v njem videti tudi izhodišče za razodevanje Boga. Apostol in evangelist Janez je zapisal, da je v evangeliju zapisano le nekaj besed oz. dogodkov, ki nam pomagajo pri tem, da bi mi lahko verovali. Toda če bi popisali vsa Jezusova dejanja, cel svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile za to potrebne. Jezusovo darovanje ima globok pomen, ki ga bomo raziskovali skozi stoletja vse do konca časov. Bodimo odprti za resnico evangelija.
Prvo berilo je vzeto iz knjige preroka Jeremija. Ta prerok je živel v posebnem trenutku zgodovine in ko je opazoval dogajanje okoli sebe, je s svojimi besedami opisal, kaj se dogaja, obenem pa je tudi v tem iskal globok pomen. Toda ob tem naredi korak naprej. Ker je njegovo življenje povsem izročeno Bogu in je neprestano v tesnem odnosu do Boga, nam prerok Jeremija govori tudi o tem, kako Bog posega v zgodovino in kaj se bo zgodilo v prihodnosti. To je veličina vseh velikih ljudi, da ne vidijo samo tega, kar je pred njihovimi očmi, ampak tudi to, kar se bo šele zgodilo. Tukaj ne gre za napovedovanje prihodnosti. Predvsem gre tukaj za to, da je prihodnost nekaj, kar je mogoče že videti, če smo se sposobni poglobiti v skrivnost dogajanja v svetu. Če pa smo sposobni videti svet skozi odnos do Boga, pa je to res pogled resnice. Najhuje je, če zapademo kakšnemu magičnemu napovedovanju prihodnosti. To je žalostna predmetnost, ki svet oropa vsega bogastva, ki nam je dano po Svetem Duhu in vsega bogastva pomena, ki je v svetu zaradi same prisotnosti Boga v našem življenju. To je veličina živega Boga, ki nam daje bogastvo življenja po lepoti odrešenja. Kvaliteta življenja, ki jo živimo, nam prinaša vest o tem, da je Bog v našem življenju prisoten, in se nam razodeva v vsej polnosti. Ni nam potrebno neprestano govoriti o Bogu preko simbolov, potrebno je, da Božjo prisotnost živimo v dejanjih, ki so včasih le za odtenek drugačna kot dejanja drugih, a vendar zelo drugačna, ker so narejena iz ljubezni. Pogosto se šele v prihodnosti pokaže, kako zelo drugačno je neko dejanje, ki smo ga naredili iz ljubezni do Boga in bližnjega od tistega dejanja, ki smo ga naredili iz samoljubja ali celo iz sovraštva do drugih. Kakor je rekel sveti Frančišek Asiški: Najprej govorimo Kristusu z dejanji (to pomeni z vsem svojim življenjem, z vsem, kar smo), potem pa šele z besedami. Tako je tudi Jeremija življenje spoznaval z vsem svojim bitjem, ki je živelo za Boga. In tako je vedel, kako ga Bog obiskuje in mu sporoča veselo novico. Zato ni bil zgubljen v zgodovini, ampak je vedel, kaj se dogaja v njegovem času.
Tako držo je imel tudi kralj David, ki mu pripisujemo tudi avtorstvo 51. psalma iz psalterja. Psalm govori o grehu kralja Davida. Verjetno o grehu, ki ga je storil, ko je vzel za ženo ženo Hetejca Urija. Kralj David je hudo grešil. Toda njegova veličina je v tem, da je tako globoko doživel odnos do Boga in njegovo kesanje ni bilo samo bežen oprosti, ampak je David s svojim celotnim bitjem izrazil svoje osebno kesanje. To je veličina Božjega človeka, ki je sposoben videti v Bogu svojega sogovornika ter edinega, ki daje temu življenju celoten smisel. Zato kralj David tega psalma ne izrazi površinsko, ampak dovoli, da ga kesanje pretrese do temelja. Davidovo kesanje je kesanje človeka, ki Boga ne vzame na lahko. David ima Boga preprosto rad in to izrazi.
Evangelij nam prinaša zgodbo o Grkih oz. judih, ki so sprejeli grško kulturo. Ti ljudje so hoteli videti Jezusa. Morda bi lahko celo rekli, da so bili radovedni. Morda je ta obisk izražal le željo po tem, da bi videli nekaj lepega in presenetljivega. Jezus je bil morda nekakšna eksotika med judovskimi učitelji. Toda Jezus pove, da je sedaj čas za poveličanje Sina človekovega. To je veliko sporočilo odrešenja in povabljeni smo, da na to nedeljo tudi mi z vso močjo stopimo v tesen odnos do Jezusa, ki nam daje življenje. So časi, ko ni več možnosti za površinskost in zgolj čustveno vznesenost. So časi, ki jih lahko razumemo le, če smo navajeni na polnost življenja. Sveta spoved je na današnji dan izjemnega pomena, saj je prav, da se razbremenimo vsega, kar nas teži in gremo naprej po poti odrešenja. Kako lepo je, če bomo v cvetno nedeljo, ki nam bo že pokazala vso razsežnost Jezusovega trpljenja, stopili očiščenih src, ki so sposobna bolj pogumno čutiti in Boga pozdraviti z svobodnim srcem.