Poznamo trenutke v katerih ne vemo, kako naj se odločamo. Zdi se, kakor, da bi se morali nagniti na eno stran. Toda kristjan se ne odloča med dobrim in slabim. Slabo je za kristjana povsem izključeno. Če se že odločimo za slabo pa se nikoli ne odločimo zato, ker bi želeli slabo ampak zato, ker nem to v tistem trenutku predstavlja določeno korist. Odločitev za slabo je tudi dolgočasna.
Odločamo se med tem, ali bo naša odločitev človeška ali pa božja. Kako to razložiti? Če smo dopustili, da je v našem življenju vse postalo zgolj človeško – da odločajo samo tiste stvari, ki so koristne in jih lahko uporabimo, se bomo odločali samo kot ljudje. Kar nam koristi, za to se bomo odločili. Če pa dopustimo, da se odločamo za to, ker je božje, pa bomo vedno znova iskali tisti tiste stvari, ki niso toliko kotistne a vendar krepijo naše dostojanstvo, krepijo naše življenje po evangeliju in našemu življenju dajejo moč, da bi lahko naše življenje postalo bolj polno.
Jezus je na oljski gori doživljal prav to. Njegova stiska je bila tako velika, da se je izkazala njegova odločitev. Če bi se odločil za nekaj človeškega – za to, kar mu koristi, bi se odločil, da bi se izognil trpljenju. Ker se je odločil za to, kar je božje, se je podal v trpljenje. S tem je izpolnil očetovo voljo, dal zgled popolne ljubezni in se s tem dotaknil vseh ljudi, vseh časov in jim izkazal ljubezen.
121. Kaj se dogaja v smrtnem boju na Oljski gori?
Kljub grozi, ki jo smrt povzroči v povsem sveti človeški naravi "začetnika življenja" (Apd 3,15), se človeška volja Božjega Sina podreja Očetovi volji: da bi nas odrešil, Jezus sprejme to, da na svojem telesu nosi naše grehe in postane "pokoren do smrti" (Flp 2,8).
