Nedeljska šola:
Iz pisma papeža Frančiška za nedeljo ubogih 2022.
7. Ko gre za uboge, besede ne štejejo. Šteje to, da zavihamo rokave, se neposredno vključimo in s tem udejanjimo svojo vero. To mora storiti vsak sam. Včasih pa se v nas prikrade nekakšna površnost, zaradi katere se pričnemo vesti protislovno, postajamo pa tudi ravnodušni do ubogih. Zgodi se tudi, da nekateri kristjani zaradi prevelike navezanosti na denar ostajajo ujeti v slabo porabo svojih dobrin in bogastva. Te situacije razkrivajo šibko vero in krhko, kratkovidno upanje.
Vemo, da težava ni v denarju, saj je denar del našega vsakdanjega življenja. To je težava nas kot posameznikov in naših odnosov v družbi. Bolje rečeno, razmisliti moramo o vrednosti, ki jo pripisujemo denarju. Nikakor ne sme postati absolutni in najvišji cilj našega življenja. Navezanost na denar nam onemogoča, da bi vsakdanje življenje videli v realni luči. Zastira nam pogled in nas slepi, da ne opazimo potreb drugih. Za kristjana in za občestvo ni hujšega kot to, da postane zaslepljen z bogastvom, kar ga priklene k izkrivljenemu pogledu na življenje.
Ne gre torej za to, da bi k ubogim pristopali s »potrošniško miselnostjo«, kot se pogosto dogaja, ampak za to, da poskrbimo, da nikomur ne manjka tisto, kar najbolj potrebuje. Ne rešuje nas aktivizem, ampak iskrena in velikodušna skrb, s katero pristopamo do ubogega kot brata ali sestre, ki steguje roko in nam pomaga, da se otresemo otopelosti, v katero smo zapadli. Zato »nihče ne sme reči, da ne more biti blizu ubogim, ker se mora zaradi svojega načina življenja osredotočati na druga področja. To je izgovor, ki ga pogosto lahko slišimo v akademskih, poslovnih, poklicnih in celo cerkvenih krogih [...] Nihče ne sme misliti, da njega skrb za uboge in socialno pravičnost ne zadeva.« (Evangelii Gaudium, 201) Nujno moramo najti nove rešitve, ki bodo lahko presegle pristop družbenih politik, zasnovanih kot »politika za revne, vendar nikoli z revnimi in nikoli od revnih, še manj pa kot del projekta, ki združuje ljudi.« (Fratelli Tutti, 169) Namesto tega moramo posnemati apostola, ki piše Korinčanom: »Ne gre namreč za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeli v stiski. Za enakost gre.« (2 Kor 8,13)
