V sodobnem svetu se zdi, da razmerje med možem in ženo lahko razumemo na dva načina. En način je zakonski vidik. Zakon je kakor neka pogodba med moškim in žensko, ki se odločita, da bosta vse življenje živela skupaj. Drugi način pa je ta, da je odnos med možem in ženo čustvo dveh oseb, ki ju tako močno veže, da sta vse življenje skupaj in se tudi odločita za to, da se bosta poročila. Cerkev na vsak način poskuša oznanjevati tudi zakramentalni pomen svetega zakona.
Toda ne zakon kot neka pogodba, ne poudarjanje čustev pogosto ne najdeta skupnega imenovalca. Tudi zato mladi težko najdejo smisel, zakaj bi se sploh poročili, če pa jim to lahko nakoplje tudi težave.
Razmerje med možem in ženo je predvsem globok osebni odnos, ki ga v drugih odnosih ni mogoče doživeti. To je odnos, ki izraža polnost ljubezni med sicer zelo različnima osebama; dopolnjevanje dveh na trenutke nasprotujočih si čustvovanj in predvsem božjo pomoč. Med možem in ženo, ki živita zakramentalni zakon se dogajajo odnosi, ki se ne morejo zgoditi v nobenem drugem odnosu in človeka zelo razveseljujejo, pa tudi navdajajo s stisko in celo trpljenjem. Posebnost zakona med možem in ženo je predvsem v tem, da sta oba poklicana k temu, da živita svojo posvečenost. Ker je zakon v katoliški cerkvi zakrament ni zaprt odnos dveh ljudi. Ta dar zakramenta je dan obema, s tem darom pa se oba odpirata tudi k drugim. Ta dar ni samo zanju. Je za obogatitev vse Cerkve in vseh, ki ju poznajo.
71. Kakšno razmerje je Bog postavil med možem in ženo?
Mož in žena, ustvarjena od Boga, imata enako dostojanstvo kot človeški osebi. Hkrati drug drugega dopolnjujeta v svoji moškosti in ženskosti. Bog ju je hotel drugega za drugega, kot občestvo oseb. Skupaj sta tudi poklicana, da predajata naprej človeško življenje, ko sta v zakonu "eno meso" (1 Mz 2,24), in da si kot božja "oskrbnika" podvržeta zemljo.
