Priprava na 29. nedeljo med letom 2023.
Prvo berilo nam spregovori o zelo zanimivi zgodovinski osebnosti. Govori nam o kralju Kiru. Že na prvi pogled je zanimivo to, da izraelski prerok Izaija počasti kralja drugega naroda. Še bolj pa je zanimivo to, da ga imenuje celo kot maziljenca. Kir je bil babilonski kralj, ki je prišel na oblast leta 538 pr. Kr. Ko je bil na oblasti, so bili Izraelci v babilonskem suženjstvu. Ko je zmagovito prevzel oblast v Babilonu, je Izraelcem dovolil, da so odšli nazaj domov. Izraelci so bili v babilonskem suženjstvu celih 70 let, kar je za narod pomenilo, da se je zamenjala celotna generacija. Besedilo, ki ga beremo to nedeljo, je zelo sorodno temu, kar so kralju Kiru prepevali njegovi svečeniki. Zanimivo je, da je prerok Izaija to besedilo prevzel in ga v zelo podobni obliki vključil v svoje besedilo. Morda je to pokazatelj, da Izraelci vendarle niso bili tako zelo zaprti v svoj miselni krog in samo v svoj način bivanja, ampak so celo sprejemali tisto, kar so drugi narodi spoznali v svojem življenju. Po drugi strani pa jih je ravno velika preizkušnja naučila najti način, kako vzpostaviti tudi mostove razumevanja z drugimi narodi. V tem se pokaže veličina Izaija kot preroka. Kljub temu pa se vera Izraelcev ni spremenila. Ohranili so jasno spoznanje, da je Bog tisti, ki usmerja tok zgodovine tudi v tako zelo nenavadnih okoliščinah, kot je suženjstvo lastnega naroda. Tudi v sodobni zgodovini soočamo z različnimi temnimi obdobji. Na tiste, ki so nam storili nekaj hudega, se jezimo. Tudi v osebni zgodovini je tako, pravimo tudi, da so nas ljudje, ki so nam naredili kaj slabega, zaznamovali za vse življenje. Ta izkušnja Izraelcev nam lahko pomaga, da bomo sami rasli v razumevanju zgodovine in vstali iz še tako velike stiske. Kristjani lahko beremo pripoved o Kiru tudi kot naznanilo Jezusa Kristusa. On je tisti, ki temu človeštvu prinese radikalno rešitev. Jezus človeka rešuje največje sužnosti – zaprtosti vase in greha.
Tudi psalm opeva veliko Božjo moč, ki človeka vodi po poteh rešitve. Čeprav se nam včasih zdi, da je Bog pozabil na nas in da se nam dogaja velika krivica, pa največkrat šele kasneje razumemo Božji skrivnostni načrt. Božja veličina se izkazuje v duhovnosti, ko prepoznavamo različne duhovne danosti človeka. Duhovnost nam omogoča, da v življenju prepoznamo pravo smer.
Tudi Apostol Pavel priča enako, tej veri, ki brez pomisleka veruje v Božjo odrešitveno moč, pa dodaja še globoko preudarnost, ki človeka vodi naprej. Pavel pozdravlja svoje brate in sestre, ki so izvoljeni, in z njim živijo vero v Jezusa Kristusa. Ta izvoljenost je tako močna, kot je bila izraelska vera v enega Boga, ki se s tem še potrjuje in dopušča, da se človek zares odloči za to, da bo živel in hodil za Gospodom.
Evangeljski odlomek, ki ga danes beremo, je eden tistih, za katerega se zdi, da govori o praktičnih stvareh. Toda temu še zdaleč ni tako. Jezusa hočejo v to prisiliti farizeji, ki mu postavijo zvijačno vprašanje. V resnici pa nam Jezus v evangeliju govori, kako zelo pomembno je, da živimo razločevanje in da dobro prepoznavamo, kako Bog vsakega človeka potrjuje v dobrem in plemenitem delovanju. Jezus je namreč v teh trenutkih na poti k tistim dogodkom, ki bodo dali dokončni odgovor na to, kdo je v resnici Jezus in kakšno je Božje delovanje v svetu. Ko bo Jezus visel na križu bo dal novo postavo ljubezni in pravice namesto postave zaprtosti v sebično pogajanje z Bogom.
