Božja beseda za 21. nedeljo med letom B.
Že nekaj časa beremo odlomke iz Svetega pisma, ki govorijo o evharistiji. To je pripoved, ki izhaja iz 6. poglavja Janezovega evangelija. Da bi lahko v celoti videli, kako veliko je to sporočilo, bi bilo potrebno prebrati celotno 6. poglavje. Pri mašah pa nas Cerkev vodi skozi bistvene poudarke in nam kliče, da bi o njih razmišljali.
Pred tremi tedni smo brali odlomek, ki nam je govoril o pomnožitvi kruha. Celotna božja beseda nam je spregovorila o veliki božji velikodušnosti, ki skrbi za nas. Ta pripoved se je odvijala tudi v naslednji nedelji, ko smo bralo odlomek Jezusovega srečanja z judi, ki niso hoteli razumeti, kaj je Jezus sploh storil in zakaj je v resnici pomnožil kruh. Zato Jezus svoje poslušalce usmeri v zgodovino izvoljenega ljudstva in pokaže, da je on novi Mojzes, ki daje kruh iz nebes. Bog je namreč pravi darovalec, ki v svoji dobroti in velikodušnosti daje človeku vse, kar potrebuje za življenje. Najlepša razlaga tega božjega darovanja se zgodi v Jezusu, ki ni samo Bog, ki kruh daruje, ampak sam postane kruh življenja. To beremo v nadaljevanju. Božja velikodušnost, ki je rešila življenje izraelcem v puščavi postane še večja: Jezus pogosti svoje učence s svojim telesom. O tem Jezus spregovori vedno bolj neposredno. Jezus je živi kruh, ki je prišel iz nebes.
Prelom, ki se zgodi takrat, ko Jezus pomnoži kruh pa postaja vse hujši in hujši. Ko Jezus pomnoži kruh želijo to velikodušnost sprejeti samo na površini. Želijo ga postaviti za kralja. To je popolnoma človeški in površinski odziv na božjo dobroto. Ta odziv božjo dobroto razvrednoti. Ko pa Jezus odkrito spregovori, da je on kruh življenja, pa ga nekateri učenci zapustijo. Človek ne more zdržati te resnice, če se ne prepusti božji velikodušnosti v globini srca in če Bogu ne da priložnosti, da se v njegovem življenju razodeva. Če človek ne vidi, kako veliko je to božje delovanje, bo začel Bogu nasprotovati in se bo Bogu umikal.
Prvo berilo iz Jozuetove knjige je eden osrednjih Jozuetovih govorov, ki ga je imel pred svojim ljudstvom. Jozue postavi ljudstvo pred odločitev, komu naj služijo. Ali se bodo odločili za Gospoda, ali pa za malike, ki so spremljali življenje ljudstva skozi vso zgodovino. Ta odločitev je še toliko težja, ker so maliki ljudstvu predstavljali hitro zadovoljitev človekovih potreb. Vse okoli malikov je bilo prirejeno tako, da je človek zgolj lažnivo srečal samega sebe in svoje potrebe, ki so ga izpolnjevale v določenem trenutku. Bog pa deluje drugače. Deluje tako, da človeka nagovori in ga z majhnimi dejanji naklonjenosti spremlja skozi življenje. Človek pa v svoji grobosti pogosto želi, da bi Bog njegove želje izpolnjeval tako, kot to počnejo maliki. Maliki so v resnici le prevare človeka, ki z nasiljem vzamejo enemu človeku, da zapolnijo egoizem drugega in tako s prevaro človeka prepričajo v neko lažnivo magičnost.
Lahko bi dobili napačni občutek, da je se lahko človek za Boga odloči. Človek se ne more odločiti za Boga, saj je Bog tisti, ki ga je poklical v življenje. Riba se ne more odločiti za vodo in ptica se ne more odločiti za zrak. Če pa se odločita proti temu, pa se odločita za smrt. Tako je s človekom, ki se odloči proti Bogu. Če pa se človek odloči za Boga pa se v resnici le odzove neskončni dobroti in ljubezni, ki se mu je v Bogu v polnosti razodela. Tako je napačen vtis, da Jozue svoje brate vabi k odločitvi med enim in drugim. Vabi jih, da bi se Boga prejeli z vsem srcem in vso močjo. Jezus v evangeliju doživi prav to. Ko učencem spregovori o največjih stvareh, o evharistiji – kruhu življenja so ga nekateri zapustili in niso več hodili za njim. Najpogostejša človekova obramba pred Bogom je taka, da se človek pretvarja, da je Bog samo na površini. Taka vera je prazna, čeprav se zdi, da je velika. Ko Bog stopi med ljudi in se bodo ljudje obrnili proti njemu, če se ne bodo predhodno odpovedali grobosti svojega srca in se zavezali lepoti in resnici. Jezus pa se ne ustavi in svojim učencem ne neha govoriti najdragocenejših stvari. Govori jim o biserih božjega razodevanja. Ta dobrota in presežnost bo Jezusa pripeljala na križ, kjer se bo dokončno izkazal kot resnični kruh za življenje sveta.
Zato je tako zelo dragoceno, da je nam Cerkev v 20. nedelji med letom spregovoril tudi v podobi odnosa med možem in ženo. Ta odnos ni nikoli enakovreden, saj tudi mož in žena nista enaka. Oba morata v odnosu dati največ kar zmoreta, dati morata samega sebe v njun odnos. Ta odnos je vedno nesorazmeren. Na znotraj pa je popolnoma pravičen, saj ga krasi izjemna ljubezen po božji meri.
Prisluhnimo božji besedi in se poglobimo v dar bogoslužja, da nam bo Bog po bogoslužju spregovoril.
