Pri večerni molitvi molitvenega bogoslužja v pesmi beremo starodavno himno, ki pravi, da smo zbrani v belih oblekah. Ta pesem se nanaša na dni velikonočnega časa, ko so kristjani hodili oblečeni v bela oblačila. Posebej pa je to veljalo za katehumene, ki so bili v prvih časih krščanstva, takoj po krstu, oblečeni v bela oblačila. Tudi na zunaj so želeli pokazati, da so sprejeli novo življenje v Kristusu. To je bilo zanje tudi zelo nevarno, saj so tvegali, da bodo naznanjeni in preganjani. Krščanstvo je bila takrat namreč prepovedana vera. Toda ti ljudje so kljub temu pogumno oblekli belo oblačilo, saj so vedeli, da je novo življenje v Kristusu najlepši dar, ki ga človek lahko prejme. Od tu prihaja poimenovanje nedelje, ki sledi nedelji Gospodovega vstajenja.
Pravzaprav je to, kar se pokaže navzven, tisto, kar je izjemnega pomena v veri v Jezusa Kristusa. Kristjani vseh časov so čutili, da je vera nekaj, kar človek prejme in ob tem raste. Je neviden notranji dar. Toda v človeku ta dar postaja viden in se krepi. Tako smo na veliko noč bili priča velikemu božjemu daru Gospodovega vstajenja. To je velik dar, ki pa lahko tudi danes ostane skrit pred svetom. Poklicani smo, da ta dar postane viden, da se uresniči in dobi najrazličnejše oblike v življenju. Tako je tudi pri zakramentih. Pri krstu prejmemo dar božjega otroštva, a ta dar čaka, da postane viden – dar krsta potrebuje odgovor v našem življenju. Pri spovedi so nam grehi dokončno odpuščeni. Bog naredi to skrivnostno v našem srcu. Toda to skrivnostno dogajanje mora dobiti odgovor v našem življenju. Tako božje milosti postajajo očitne, vemo, da ne obstajajo samo v neki skriti notranjosti, ampak so to milosti, ki delujejo v nas in nas spreminjajo ter bogatijo.
Prvo berilo, ki ga beremo je značilen opis prve krščanske skupnosti. Ta je živela v veri v Kristusa in v tesni medsebojni ljubezni. Jezus je bil vzor in polnost življenja te skupnosti in vsakega posameznika. Kar se je dogajalo v tišini njihovih src, je postajalo vse bolj očitno v njihovi skupnosti.
Tudi za sedanji čas je zelo pomembno, da kristjani živimo v skupnosti, ki jo dejavno oblikujemo. Ta skupnost je prva uresničitev vere v Jezusa Kristusa, prvi sad življenja. Če vero doživljamo v skupnosti, ta ne more pomeniti neko filozofsko prepričanje ali zgolj moralni nauk. Vera skupnosti tudi ni neko sanjavo premišljevanje o duhovnih razodetjih. Vera skupnosti je utemeljena na Jezusu Kristusu in vedno znova preverjena v tem svetu. Tudi mi smo poklicani da tisto, kar čutimo v veri vedno znova v življenju preverimo.
Ta odlomek iz Apostolskih del kaže na zelo pomembne prvine. Biti stanoviten v nauku, občestvu (skupnosti) in duhovnosti – to je zares nekaj notranjega. Lahko je vzor naše skupnosti. Besedilo omenja, da je kristjane v duši navdajal strah pred velikimi božjimi deli. Tudi danes velja, da mi nismo lastniki Boga in njegovih darov. Smo le priče. Tudi danes se med nami dogajajo velika božja dela pred katerimi lahko le strmimo. Besedilo omenja tudi, da so se zbirali pri bogoslužju, da so jih ljudje imeli radi in da so bili rodovitni tudi v tem, da so se tej skupnosti želeli pridružiti tudi drugi. Skupnost je lahko rodovitna na tri načine. Lahko se vse bolj kaže, da živi globoko kvalitetno življenje. To je prvi in morda najpomembnejši pokazatelj tega, da smo kristjani rodovitni. Po drugi strani je veliko znamenje rodovitnosti tudi, če živimo svoje poslanstvo. Dejanja ljubezni do bližnjega so zelo pomembna, ko želimo živeti lepo krščansko življenje. Ko se naša vera kaže tudi v delih krščanske ljubezni, takrat vidimo sadove svoje vere. Vera tako dobi tudi spodbudo. Nenazadnje pa je znamenje rodovitnosti tudi to, da se še kdo pridruži naši skupnosti. Če živim svojo vero, ne da bi se še kdo prepoznal in navdušil nad mojim načinom življenja to ni nujno slabo. Vera je božji dar in tega ne morem prisiliti. Toda, če ne vidim sadov svoje vere potrebujem veliko potrpežljivosti, da vztrajam na tej poti.
Tako je v drugem berilu, ki je tokrat vzeto iz pisma apostola Petra nekakšen spev, ki opeva božje usmiljenje. Kristusovi učenci smo takšni, ker nas je Gospod za to izvolil. Veliko znamenje njegovega usmiljenja je, da nas je obdaril z milostnimi darovi in nas je poklical v svojo službo. Tako nam je dovolil, da bi živeli v njegovi bližini in se ob njem navdihovali.
Tudi evangelijski odlomek govori o tem. Ta dogodek nam je dobro znan. Govori o apostolu Tomažu, ki je bil odsoten, ko se je Jezus prikazal svojim učencem. Pogosto pravimo, da je Tomaž nejeverni učenec. Toda s tem zgrešimo bistvo zgodbe. Ta zgodba nam hoče pripovedovati o skupnosti, ki raste in v različnih časih vsakdo izmed nas živi na svoj način. Skupnost Jezusovih učencev ni “uniformirana” skupnost. To je skupnost, ki živi v svoji različnosti. V nekem trenutku gre nekomu v veri bolje, drugemu slabše. Vsi pa smo skupnost, ki čutimo bližino Boga in drug drugega, in gremo skupaj po tej poti naprej.
Čeprav je apostol Tomaž naprej čutil dvom, da se je vse to res zgodilo tako, kakor govorijo njegovi bratje, pa je vendarle izpovedal vero v Jezusa na čudovit način. Zavedati se moramo, da tudi v našem občestvu nekdo doživlja vero na izrazito lep in vesel način, v istem trenutku pa drugi doživlja noč vere. A vsi smo Jezusovi učenci, saj nas je on zbral v svojo skupnost.