Rešitev, rešitev, rešitev. To je vsebina, ki veje iz današnjega odlomka Izaijeve knjige. Kako lepa je rešitev, ki nam jo daje Gospod in s katero obiskuje svoje otroke na tej Zemlji. Gospod je resnični pastir, ki svoje ovce vodi po pravih poteh življenja v odločnosti in resnici.
Toda Gospodova rešitev tudi razočara. Če nas zadane stiska ali nesreča, si želimo samo, da ta stiska ali nesreča mine. Da nas ne boli več, da ne trpimo več, da se stiska odpravi. Pri Bogu pa ni tako. On nas želi voditi po poti rasti in si želi, da bi po preizkušnjah živeli vedno boljše in zrelejše življenje. Za Boga je tudi stiska v službi napredovanje v bolj polno in bolj sveto življenje. Pogosto pa nismo sposobni misliti še na to. Želimo si le, da bi breme preizkušnje izginilo in da bi se pokazala katerakoli rešitev. Ko začne boleti, nismo sposobni pravega odločanja. Ko boli, boli celota našega življenja. Polne bolečine so tudi tiste točke življenja, na katerih se odločamo kaj narediti. Zato potrebujemo Boga, na naši poti pa nam pomagajo tudi bližnji. Po zvestobi Boga in bližini bližnjih spoznavamo, da je celo stiska lahko Božji dar, ki nam spremeni življenje. Ko stisko sprejmemo, lahko začnemo napredovati. Če smo že prej vzpostavili dobre in kvalitetne odnose in imamo ob sebi nekoga, ki je dober, zvest in resnicoljuben, ki je torej varuh našega dostojanstva; bo tak človek z nami tudi v stiski. Ne bo nas prazno tolažil, ampak nam bo pokazal prave rešitve. Če pa smo uspeli zaživeti trdno vero in smo v dobrih časih spletli intenzivno prijateljstvo z Bogom, lahko v času stiske najdemo tudi nekoga, ki ostane trden in nam daje oporo. To je živi Bog, ki nas ima neskončno rad.
In ravno to je vsebina današnjega odlomka Božje besede. Čeprav se zdi, da gre samo za nekaj vrstic prijetnih besed, gre za zelo odločno in resno besedilo. Bog nam daje svojo besedo, da bi nas po njej odreševal, da bi lahko krepili svoje življenje, in tako zaživeli bolj polno. Božja beseda je pripoved našega notranjega novega življenja, ki nam ga Bog daje in ga krepi. Božja beseda je včasih tudi podoba preizkušnje. Kakor nas preizkušnja prisili, da začnemo iskati rešitev in delati drugače, tako nas Božja beseda notranje oblikuje, da postajamo boljši ljudje. Zato je tako dobro, da beremo Sveto pismo in s tem Bogu dajemo priložnost, da bi nas lahko nagovoril in nas oblikoval. To je velika stvar našega bivanja.
V prejšnjih poglavjih je opisano, kako so judje odpadli od Gospoda in velikokrat prelomili njegovo besedo. Judovsko ljudstvo je podoba, ki opisuje vsakega od nas, ko delamo to, kar ni Božje. Judje nastopajo kot nek primer, vzorec dogajanja v človeku. Judovska zgodovina in pogovor med ljudstvom in Bogom je primer našega življenja in spodbuda, da ne bi živeli površno, ampak nadvse poglobljeno življenje. Pustiti moramo, da se v naši notranjosti dogajajo burni viharji, da se odpirajo težka vprašanja, ki jih ni prijetno odpirati ali si jih postavljati. Taka vprašanja velikokrat povzročajo človeku bolečine. Človek se sprašuje, zakaj je to potrebno? Zato da bi bili pripravljeni pomagati sebi in drugim, ko bo prišel čas za to. Že živeti kvalitetno je nekaj, k čemur smo poklicani. K temu nas vodi duhovnost Svetega pisma.
Izaija pa nam ne govori samo o notranjem dogajanju človeka in njegovi duhovnosti. Izaija nam spregovori o Božjem služabniku, ki je podoba vsega, kar se zgodi s človekom. On je tisti, ki si nalaga naše bolečine na svoja ramena. V tem Božjem služabniku vidimo Kristusa, v katerem se je daritev do popolnosti uresničila in izpolnila. Vidimo pa lahko tudi način, kako Bog tudi nas izbira in pošilja v svet, da bi živeli polno življenje. Božji služabnik se ne odlikuje samo po tem, da doživlja bolečine in jih premaguje. Ta služabnik ima uspeh. V ta svet prinaša nekaj novega, novo polnost – novo kvaliteto življenja, ki je do tega svetu še neznana. Če bomo mi živeli izvoljenost od Boga, bomo tudi mi doživljali nekaj, kar do sedaj še nismo poznali in prinašali v ta svet novosti, ki še danes kot popolnoma nove prihajajo od Boga. Ne smemo misliti, da se je na svetu že vse zgodilo. Bog tudi danes lahko dela nekaj novega.
Apostol Pavel, kot veliki učenec Jezusa Kristusa, razloži, kako se to dogaja. Duhovno življenje je nekaj, kar je odločilno. Po bogastvu duhovnega življenja nas Bog poučuje in nam odpira vrata prihodnosti. Apostol Pavel iz svojega prijateljstva z Jezusom prepoznava delovanje Svetega Duha v nas in veličino Božjega delovanja.
Kljub temu da Pavel uporablja besede, kot so duh in meso, pa s tem ne misli, kar so mislili nekateri njegovi sodobniki, ki so trdili, da je telo nekaj slabega, duh pa nekaj dobrega. Tako tudi danes mnogi ljudje mislijo, da je skrb za telo in vse telesno nekaj, kar je nepomembno; da pa je skrb za to, kar je duhovno edina pomembna in dobra stvar. Vera v Jezusa Kristusa telesu daje tisto spoštovanje, ki si ga telo zasluži. Telo je zaradi Kristusove daritve namenjeno poveličanju. Mesenost preprosto pomeni, da se človek odreže od odnosa z Bogom, ker verjame samo v to, kar se dogaja na tem svetu in verjame, da mu ta svet lahko izpolni življenje. Tako dogajanje je tudi v človeku, ki sploh ne verjame, da posmrtno življenje obstaja in da Bog izpolnjuje svoje obljube: da je na tem svetu lahko še kaj več kot samo to, kar lahko otipamo z rokami.
Pavel vidi vrednost tega sveta v tem skozi poveličanje, ki nas bo vse doletelo. Sedanje stiske obstajajo, a kažejo na prihodnost. Zaradi stisk sedanjosti nam Bog kaže, da obstaja še nekaj več kot samo to, kar vidimo na prvi pogled. Razodeva se nam v veliki globini in polnosti.
Današnji čas je čas preizkušnje. Biti poglobljeno veren ni več nekaj, kar lahko izberemo. Poglobljena vera je postala vprašanje človekovega preživetja ter preživetja kulture, v kateri živimo.
V evangeliju je Jezus popolnoma neposreden. Poklicani smo, da bi sprejemali Božjo besedo kot seme, ki pade v zemljo in obrodi sad. Božja beseda deluje povsem neposredno, je blagoslov za vsakega izmed nas.