Ko se pripravljamo na 4. postno nedeljo premišljujemo celoten pomenski tok, ki nam ga ponuja božja beseda postnih nedelj. V teh postnih nedeljah nam božja beseda predstavi različne osebe. V prvih dveh nedeljah je osrednja oseba Jezus sam. Seveda lahko v prvi nedelji odštejemo hudiča, ki Jezusa skuša. Hudič je namreč bolj ne-oseba, uresničeno zlo, ki neprestano izginja v nič, čeprav je glasnik slabega. Jezus je sam tisti, ki stoji na sredi dogajanja in ob njem prepoznavamo različne pomene evangelijske prilike. Če pa smo v prvi nedelji prepoznavali težo življenja na zemlji in zahtevnost vsake človekove odločitve, pa je v drugi postni nedelji Jezus stopil pred nas kot nekdo, ki nam kaže nebeško slavo. V dogodku o spremenjenju je pokazal na resnično podobo njega samega. Čeprav nam je s tem pokazal, kam je namenjen pa je morda še bolj pomembno to, da se je tak dogodek že zgodil na zemlji. Jezus nam torej ni pokazal samo, kdo je on v resnici, kdo bo, ko bo poveličan; pokazal je tudi, kdo smo mi in kako čudoviti smo, kadar delujemo v skladu s svojo izvoljenostjo.
V tretji nedelji pa ni več Jezus osrednja oseba ob kateri se učimo, kam človeka pripeljejo življenjske preizkušnje. Jezus oznanja, poučuje in svari ter razodeva. Osrednja oseba pa je samarijanka, ki z Jezusom stopi v dialog. Ona je primer, ki kaže na človeško nemoč. Njena veličina je v tem, da je sposobna Jezusovo prisotnost prepoznati, jo sprejeti in celo oznanjati. Če si lahko prikličemo pred oči, kako daleč narazen na družbeni lestvici sta bila Jezus in samarijanka bomo lahko razumeli, kako velik dogodek je, da sta tako zelo močno stopila v dialog. Ta dialog pa ni ostal samo pri dveh, ki se pogovarjata. Razodel je globine njunih src in se je razširil celo na druge ljudi.
V 4. nedelji se zgodi podoben dogodek, nasproten temu, kar smo brali v 3. postni nedelji. Jezus spet sreča človeka, nekoga, ki je bil slep od rojstva. Učenci bi radi razumeli, če je ta bolezen posledica greha. Jezus pa pravi, da se je ta bolezen zgodila zato, da bi se razodela božja dela – božja moč.
Najprej poglejmo, kako je ta dogodek podoben odlomku o samarijanki. Jezus slepega sreča, ga sprejme in ozdravi. Jezus ga ozdravi. Njegovo ozdravljenje spominja na dva dogodka. Prvi dogodek je dogodek stvarjenja. Pri stvarjenju je namreč rečeno, da je Bog iz zemeljskega prahu naredil človeka. Tukaj pa ravno ta zemeljski prah Jezus uporabi, da ga pomeša s svojo slino in slepemu namaže oči ter ga pošlje. To je veliko dejanje! V resnici je s tem pokazano, da je človekov vid v širšem smislu toliko kot življenje. Če človek ne vidi, če je slep (in Jezus na koncu odlomka pove, da tu ni govora samo o človeškem telesnem vidu) je tako, kot če ne bi bil živ, kot če ne bi bil niti ustvarjen.
Drug primerljiv dogodek pa najdemo v Tobitovi knjigi. Tam Tobijev spremljevalec, angel Rafael očetu Tobitu namaže oči, ki tako ozdravijo. S tem ne pride na dan samo to, da je mogoče na nek način oči tudi ozdraviti, tudi ne, da je bol lahko tako močan, da pozdravlja, ampak podobno kot v primeru slepega v Janezovem evangeliju je ozdravitev povezana s poslanstvom. Tobit je imel izjemno plemenito poslanstvo pokopavanja mrtvih, njegovo življenje je bilo pobožno. Slepi, ki pa je ravnokar začel novo življenje, pa je bil najprej poslan, najprej je v človeku Jezus obudil njegovo poslanstvo.
Morda je to namig, da smo poklicani k temu, da bi življenje živeli v poslanstvu. Nismo poklicani samo zato, da bi nekako preživeli svoje življenje. To je životarjenje. Poklicani smo tudi, da tudi dajemo – da živimo z drugimi.
Vprašamo se lahko, če smo v življenju dovolj naredili za to, da bi usposobili vse svoje moči za nek trenutek, ko bo čas, da bomo pripravljeni pomagati. Koliko psiholoških preprek nas danes loči od tega, da bi bili lahko drugim v blagoslov? Če se ukvarjamo sami s sabo, preprosto ne vidimo drugega v potrebi; če naše osebnostne značilnosti ne dosegajo naših življenjskih nalog, bomo težko pomagali še komu drugemu.
Jezus se nam razodeva zato, da bi lahko živeli polno, da bi oblikovali občestvo in bili zares ljubeči drug do drugega. Ob njem dobimo spodbudo, drug ob drugem pa lahko vsak dan doživljamo resnico.
