Nedeljska šola: Hvala. 30. 10. 2022
Če ste že bili kdaj v grčiji ali kdaj poslušali koga, ki je govoril grško ste morda opazili besedo: euharisto. To je podobna beseda kot naša evharistija. Še bolj me je začudilo, ko sem to besedo slišal v vsakdanjem življenju.
Toda v resnici ni težava, da grki uporabljajo besedo euharisto tudi v vsakdanjme življenju. Večja težava je, da smo mi zaprli evharistijo v cerkev in se zdi, kakor, da ne more priti ven. Toda Bog si je zamislil evharistijo zato, da bi bil blizu ljudem. Kjerkoli že so.
Beseda euharisto pomeni: hvala!. Ta preprosta beseda je zelo pomemben del našega življenja. Danes bomo razmišljali o treh pomenih.
Prvi pomen je beseda, ki jo izrekamo, ko se nam zgodi nekaj dobrega, ko nam nekdo naredi neko uslugo, ko mu želimo dati odziv na dobro, ki ga je storil. To je nekaj lepega in stvar bontona – kdor reče hvala je v resnici pričakovanje naše kulture. To je nekaj lepega.
Hvala je tudi stanje človeka. Če hvaležnost ponotranjimo in se zavedamo, da je lepo, ko se znamo zahvaliti ugotovimo, da je hvaležnost nekaj večjega kot samo lepo vedenje. Če človek postane v sebi hvaležen in tega ne počne na hinavski način bo ugotovil, da se ni tako zelo lahko zahvaljevati in biti hvaležen. Preden človek res postane hvaležen mora razčistiti svojo notranjost. Osvoboditi se mora vsake preračunljivosti, ki je hvaležnosti zelo nasprotna. V resnici je tako, če je človek preračunljiv ne more biti hvaležen. Hvaležnost je znamenjenje zastonjskosti. Če se odločimo, da bomo do vseh ljudi preračunljivi je hvaležnost samo neka maska. Če nam preračunljivost pomeni največ ne bomo mogli biti pristno hvaležni. Najhujša težava je, da se preračunljivost urine v nas celo nevidno in ne, da bi sploh opazili. Kako pomembno je, da se znamo na te stvari medsebojno opozoriti!
Katekizem pa pove, kako je vera sorodna s hvalo. “Ko se v medsebojni ljubezni in v enem slavljenju ali hvaljenju presvete Trojice povezujemo drug z drugim vsi, ki smo božji otroci in v Kristusu ena družina, ustrezamo notranji poklicanosti Cerkve.”
Tako vidimo, da ko naša skupnost deluje in si v resnicoljubnosti govorimo dobre stvari smo podobni Bogu samemu.