Priprava na 6. nedeljo med letom 2024. Leto B.
Božje beseda današnje nedelje govori o gobavosti. Na kratko bi jo lahko povzeli. Če se pri komu pojavijo znamenja, ki kažejo na bolezen gobavosti, naj se to ugotovi. In če je temu tako, naj biva zunaj mesta, stran od drugih ljudi.
Morda se bo v nas vzbudil nekakšen odpor, češ: stara zaveza je kruta do bolnikov. Obravnava jih tako, da jih ločuje od drugih ljudi. Ali niso svetniški ljudje skozi vso zgodovino ravnali tako, da so se bolnim približevali in jim lajšali bolečine. Toda stara zaveza je najprej realna. Ugotavlja, da obstajajo nekatere življenjske okoliščine in pojavi, ki jih človek sam ne more rešiti. In gobavost je bila takšna bolezen v času, ki je opisan v Mojzesovi knjigi. Toda namen tega besedila ni v tem, da bi naročal, kako ravnati z boleznijo in bolnikom. Namen te knjige je v tem, da bi spregovorila o posvečevanju človeka. Ta tema je zelo prisotna v 3. Mojzesovi knjigi. Ta opisuje, kako naj bo človek pripravljen biti blizu Bogu tudi prek spoznanj človeške modrosti. Sami namreč vemo, da so nam nekatere stvari v življenju preprosto nedostopne. Če dlje časa živimo narobe, se nam bo to poznalo v tem, kako bomo živeli. Če dlje časa živimo v družini, ki je sprta, v kateri namesto ljubezni prevladuje sovraštvo, zavist in prepir, nas bo to zaznamovalo in sčasoma tudi preoblikovalo. Postali bomo vedno bolj zaprti vase in v nas se bo morda nabirala jeza. Ko bodo minila leta, se lahko zgodi, da bomo kot poškodovani ljudje – ljudje, ki neprestano mislijo, da se morajo braniti; ljudje, ki menijo, da morajo biti neprestano na preži, če bo slučajno izbruhnil prepir. Tako je tudi, če je v družini prisotna zasvojenost, na primer z alkoholom. Taka družina stalno živi v strahu, da bo alkohola spet preveč in da bo alkohol s seboj prinesel tudi nasilje in žalitve. In ker smo v taki drži, pozabimo, da je življenje lahko tudi lepo. Da smo drug drugemu podarjeni zato, da se razveseljujemo in drug ob drugem iščemo veselje in upanje. Ker se vsi ukvarajmo s tem, kdaj bo izbruhnila kakšna težava, drug drugega rešujemo, namesto da bi drug drugemu stali ob strani. In miru ni, kljub temu, da v skupno življenje vlagamo ogromne količine časa in moči. Ko dolgo časa živimo narobe, se naše življenje preprosto spremeni, saj naše srce ni iz kamna in je zato vedno znova odvisno od tega, kakšni okolici izpostavljamo svoje življenje.
Nekaj podobnega se dogaja z odnosom do Boga, toda v odnosu do Boga smo popolnoma izpostavljeni osebnim spremembam. Zato nam Sveto pismo naroča, naj bomo zelo pozorni na to, kar se dogaja v našem duhovnem svetu in se izogibamo tistih izzivov, ki jih kot ljudje ne zmoremo. Temu služi razumevanje, da se naj človek nekaterih jedi, stvari ali dejanj vzdrži ali ne dotika, ker so nečiste ali pa bi postal nečist. Morda lahko razložimo to s spominom na zgodbo o Adamu in Evi, ki sta bila prepričana, da sta lahko kakor Bog. Zato sta sledila obljubi, ki jima jo je dala kača. Mi nismo kakor Bog. Toda Bogu smo podobni po njegovi veliki ljubezni do nas. Ne moremo pa tako kot On premagovati duhovnega sveta. Pristop do duhovnega sveta nam omogočajo ponižnost, zvestoba in vera.
Gobavost je bila ena najstrašnejših bolezni, ki je imela tudi družbeni pomen, saj je bila vidna navzven. Te bolezni so se ljudje izjemno bali. Taka bolezen človeku onemogoči, da bi lahko mirno živel svoje življenje, ker pa zanjo ni zdravila, je družba našla edino zdravilo zanjo v tem, da je takega človeka osamila, kar je imelo predvsem namen, da bi bili drugi obvarovani širjenja okužbe. Ker najdemo poročilo o gobavosti v delu besedila, ki govori o obredni čistosti na splošno lahko sklepamo, da je duhovno ozdravljenje tisto, ki ga išče Mojzesova knjiga.
Tako je v psalmu (32), ki opeva duhovno ozdravljenje človeka od greha. V prvih vrsticah psalma je s štirimi različnimi izrazi opisano, kako je človeku greh odpuščen. Bog se sklanja k človeku resnično celostno in človeka blagoslavlja po svoji veliki dobroti. Odpuščanje se ne dotika samo enega dela človekovega bivanja, ne razčisti samo odnosa človeka do Boga, ampak odpuščanje človeka pomiri v celoti. To nam kaže tudi naša izkušnja. Človek, ki začuti, da so mu grehi odpuščeni, doživi mir na vseh področjih svojega življenja.
O celovitosti življenja daje naročila svojim vernikom tudi apostol Pavel. Pripoveduje jim o čisto običajni človekovi dejavnosti – pojedinah. Tudi v našem času lahko pojedine dobijo nek pomen. Redkokdaj se zbiramo na pojedinah, ki nimajo nobenega pomena. Skoraj nikoli ne gre samo za to, da bi le uživali hrano. Tako so pojedine v Korintu vedno imele nek pomen. Ljudje so se zbirali tudi zato, da bi na njih slavili malike oziroma v okviru poganske religije. Toda pojedine niso bile sklicane kot poganski obredi. To se je izkazalo šele kasneje. In ker so se takih pojedin udeleževali tudi kristjani, ki so šele tekom pojedine ugotovili, kam so zašli, jim apostol naroča, kako naj ravnajo v tem primeru. Apostol predvsem zasleduje dve načeli: Prvo načelo je, naj se verniki vzdržijo malikovanja. To je zanj zelo pomembno. Še pomembnejša pa je svoboda, a tista svoboda, ki išče Kristusa. Zato apostol ne daje ostrih navodil, naj od pojedin bežijo. Želi pa, da se odločajo po svoji vesti, a prvo in najpomembnejše načelo naj jim bo Kristus in njegova slava. Verniki naj zaživijo Kristusovo življenje.
Branje Markovega evangelija nadaljujemo in smo še vedno na prvem poglavju. To je pomenljivo, saj je gobavec nekdo, ki prosi Jezusa za pomoč. Ker so nekaj vrstic prej pred Jezusa prinašali bolnike in obsedence, tako gobavec prosi, da bi tudi njega ozdravil. V Jezusu prepoznava tistega, ki to lahko stori. V njem je torej prepoznal Boga. Jezus je izvir življenja.
Ves začetek Markovega evangelija nam namreč govori o tem, kdo je Jezus. Janez Krstnik ga prepozna in oznanja; hudič ga skuša v puščavi in razkriva, kdo je Jezus tako, da mu postavlja skušnjave. Ko Jezus na te skušnjave ali preizkušnje odgovori, prepoznavamo, kaj je smisel ali pomen Božjega življenja na tem svetu. Učenci šele počasi prepoznavajo, kdo je Jezus. Tisti pa, ki jih je življenje pritisnilo k tlom – tako močno, da so na pragu smrti, pa se Jezusu približujejo, ga prepoznavajo in priznavajo in ga prosijo. S tem prepoznavamo, kakšno je Božje delovanje v času evangelijske zgodbe in tudi, kako Jezus deluje v človeku tudi danes.
