Priprava na nedeljo svete družine 2023.

Priprava na nedeljo svete družine 2023. Leto B.

 

Abraham je v stari zavezi simbol in podoba trdne vere – verujočega človeka, ki je trdno utemeljen na temelju božjih obljub. Zato je zgodba o Abrahamu vedno tudi zgodba o veri. Ta vera pa se izkazuje v različnih oblikah in dogodkih.

Danes beremo odlomek, ko je Abraham prejel božjo obljubo, da bo imel potomca, ki bo nadaljeval njegov rod. Na koncu odlomka pa najdemo poročilo o izpolnitvi te obljube, ki je vzeta iz besedila, ki je zapisano tri poglavja kasneje. Vmes je čudovito poročilo o daritvi, prizadevanju za življenje in iskanju prave poti.

Besedilo, ki je pred tem nam kaže, da je bil Abraham še kako zelo vpet v življenje. Pripoved o dogodkih, ki so se zgodili pred to božjo obljubo kažejo, da se je v tistih krajih dogajalo veliko nevarnih bojev, ki bi lahko zlahka zadeli tudi Abrahama. Toda on je bil nekako na obrobju dogajanja in za vse to ni vedel. Bil je nekaj posebnega, a ne kot samotar, ampak očitno kot človek vere. V dogajanje se posebej močno vključi iz ljubezni do rodnega brata, ki je ujet in odpeljan skupaj s svojimi bližnjim in imetjem. Abram, takrat še Abram, napade nasprotnike in brata osvobodi. Takrat se zgodi, da mu pride naproti Melkizedek, ki ga imamo še danes za človeka vere, sveto pismo pa pravi, da je bil duhovnik najvišjega Boga. Ta mu daruje darove, ki ne spominjajo na stvarno materialno daritev, ampak na daritev Bogu. To je veličina vere, ki kaže na to, da je vez med Melkizedekom in Abrahamom predvsem odnos vere.

Ko pa Sodomski kralj, ki je bil z Melkizedekom, Abramu želi dati svoje imetje, ki ga je Abram rešil, pa se Abram temu odpove. Povsem hoče biti prost za Gospoda in njegovo previdnost. Morda moremo v tem videti veliko dejanje vere, ki kaže na to, da je Abraham zaupal predvsem v Gospoda in v nikogar drugega. Gospod je njegova moč in njegova slava. Takoj zatem prejme Abram obljubo od Boga.

V čem je posebnost te obljube? Abram je imel vse, bil je tudi pokončen mož vere in izjemno spoštovan. Toda potomstva ni imel. Potomstvo je bilo v tistem času znamenje božjega blagoslova in obenem tudi znamenje, da si je nek človek zagotovil mirno starost in obstoje svojega imena. Zato je bilo dejstvo, da tako velik človek, kot je Abram, nima potomstva. Še večje pa je bilo razočaranje, da je on, ki je bil Bogu tako blizu, ostal brez blagoslova. Glede na starost Abrama in Sare se ni zdelo mogoče, da bi se to lahko bilo spremenilo.

Toda Bog Abramu da obljubo in mu reče, da bo imel toliko potomstva, kolikor je peska na morski obali. Kako naj si razlaga to obljubo. Da bi lahko razumel to obljubo mora biti tesno povezan z Bogom in mu verovati: in Abram veruje Bogu in ga ima zelo rad. Zato ga more razumeti in božjo obljubo sprejeti.

Verjetno tudi naslednjih poglavij ne moremo razumeti kot odmik od tega, kar je Bog obljubil Abramu, ampak to, da je Abram poskušal biti dejaven znotraj te božje obljube. Da bi lahko dobil potomstvo v Dogovoru z ženo Saro, Abram spočne otroka službanici Hagari. Toda Bog je imel druge načrte. Bog sklene svojo zavezo in izpolni svojo obljubo.

Ker je danes nedelja svete družine si lahko zamislimo, kakšen je temelj človekove družine in način, kako Bog izpolnjuje svoje obljube po družini. Gotovo, da je ideal družine neka družina, ki uspe tudi s svojo obliko zagotoviti mir in skladen razvoj vsakemu posamezniku. Toda pot do te družine je včasih polna izzivov. Njen temelj pa ni v prvi vrsti njena zunanja podoba, ampak predvsem njena notranja zaveza, ki prihaja od živega Boga. Ta na koncu privede do tega, da družina zaživi v vsej polnosti in svojim članom da moč polne osebne rasti. Prizadevajmo si, da bi vedno oblikovali družine skladne z božjo močjo in obljubo, naravo ljudi in mirom srca, a nikoli ne pozabimo na božje obljube, ki so prvovrstno srce vsake družine.

Še bolj neposreden je pisec pisma Hebrejcem, ki spoznava božje obljube Abrahamu potem, ko so se že zgodile in ko se je prepričanje in vera v globino Abrahamove vere že povsem ustalila v izraelskem ljudstvu. Pismo Hebrejcem izjemno močno ceni Mojzesovo postavo in jo postavlja kot zelo pomemben gradnik človekove vere. Toda to je le prva stopnja. Vrh vsega je Kristusova daritev, ki jo Kristus daruje za vsakega človeka. Ta je odločilna in priprava, ki nam jo omogoča postava je velika in pomembna stvar.

Vera je tisto, kar povsem spremeni pogled na svet. Pa ne vera v tem pomenu, ki ga mi včasih pojmujemo, da je to vera, ki nam jemlje možnosti za svobodno človeško delovanje. Vera človeku daje moč, da bi lahko živel v polnosti, da bi se bo popolnoma uresničil. Sebe uresničiti pa ne pomeni, da sledimo svoji sebičnosti in zagledanosti vase, ampak pomeni, da živimo povsem v skladu s tem, kar krepi človekovo spoštovanje in zamislijo živega Boga za vsakega izmed nas. Tudi ni samo en stan (npr. duhovniški ali rednovniški), v katerem človek lahko doživi popolnost. Vsi stanovi so taki, v katerih človek lahko doživi popolnost.

Pismo Hebrejcem najprej v 10. poglavju opeva Kristusa in v polnosti vidi, kako je Kristus tisto središče, skozi katerega potekajo vse poti polnosti življenja. Kristus pa ni samo pojmovno središče. Je tudi oseba, ki se za človeka daruje in se človeku daje ter ga ljubi.

Zato pismo Hebrejcem želi videti vso zgodovino skozi to živo vero, ki jo prepoznava v Jezusu Kristusu in njegovem delovanju. Karkoli se je zgodilo odločilnega v zgodovini se je zgodilo po veri. Če imamo okoren pogled na vero, tega zapisa ne bomo razumeli. Vera je čudovit, dinamičen odnos do živega Boga.

Odlomek iz Lukovega evangelija nam pripoveduje o tem, kako so Jezusa prinesli v tempelj. Gotovo je, da sta Jožef in Marija prišla, da bi srečala velike duhovnike in pismouke, ki so tempelj vzdrževali in krepili vero do Boga po Mojzesovi postavi. Toda v evangeljskem odlomku se duhovniki ne pojavijo. Starček Simeon in prerokinja Ana sta predstavnika tistih ljudi, ki so že končali svoje aktivno življenje, nista pa končala svojega bogatega življenja, ki v resnici ni odvisno od človekovih telesnih moči. Duhovno bogastvo teh dveh starih (in ubogih – anawim) ljudi govori o tem, kako velike so božje dobrote, če zmoremo gledati ta svet skozi prisotnost osebe Jezusa, Kristusa. Ob Jezusu ta dva človeka izpovesta tisto, kar tudi sama morda nista dobro vedela. Pripovedujeta o zgodovini, ki se je dopolnila in prihodnosti, ki se razodeva.

Ob teh pričevanjih vere se razodeva tudi bogastvo človeške družine. Kolikšno bogastvo se razodene ob preprosti izpolnitvi običaja, ko sta Jožef in Marija prinesla dete v tempelj. Kako pomembno je, da družine postane lepo okolje, kjer imamo svoj pogled na svet, a obenem vedno zmoremo pustiti vsakemu posameznemu družinskemu članu, da zaživi bogastvo božjih darov, ki ga Bog razodeva po njem.

Tako polnost veselja in božje bližine izraža tudi 105. psalm, ki ga pojemo pri tem svetem bogoslužju.

Obiščite nas

Zelo veseli bomo, če nas obiščete v središču Kopra, si ogledate obnovljeni samostan in se ustavite v cerkvi. Z veseljem vas pričakujemo.

Dobrodošli!

Kako do nas?

Urnik bogoslužja

Nedelje:
9.00 in 11.00

Delavniki:
ob 19.00
(glej sprotni koledar)

zgodovina

Zgodovina frančiškanske prisotnosti v Kopru je dolga in sega v same začetke reda, saj so prvi bratje prišli v mesto že kmalu po Frančiškovi smrti. Leta 1229 ga je verjetno obiskal sv. Anton Padovanski in tukaj ustanovil prvo skupnost bratov ...


Preberi več