Priprava na 31. nedeljo med letom C; 2022.
Danes je v tej hiši prišlo zveličanje. To je stavek, ki ga izgovori Jezus, obenem pa tudi stavek, ki bi moral odmevati v našem srcu. Pogosteje kot to veselje odmeva v našem srcu misel, da nismo vredni odrešenja, da se moramo zelo truditi, če ne nam na vsakem koraku grozita hudič in njegov pekel.
Toda Jezus vztrajno ponavlja to misel tudi nad nami in to veselo oznanilo ni samo za Zaheja ampak tudi za vsakega od nas.
Prevečkrat se zgodi, da z Bogom tekmujemo. Kakor, da bi Bogu želeli dokazati, da zmoremo premagati njegove zahteve. To je v resnici nekaj strašnega. Knjiga modrosti lepo priča, da je v začetku Bog ljubil svet in človeka, zato je vse ustvaril. To je prva resnica in za naše življenje je lahko to edino izhodišče. Če bi to ne bilo izhodišče, bi vse, kar nam Jezus govori, napačno razumeli. Poročilo o stvarjenju bi razumeli samo v tistem delu, ko sta se prva človeka uprla Bogu. Mnogo ljudi, ki Boga danes ne priznavajo, sledi tej točki stvarjenja. Zanje je človek največja napaka stvarstva in nekaj, kar se je Bogu ponesrečilo. Človeka vidijo kot nekoga, ki je največja nevarnost tega sveta. Tako človek s svojimi dejanji maže ta svet in ga uničuje. Kljub temu da človek v svojem življenju stori veliko slabega, pa je jasno, da je človek na ta svet prinesel veliko več dobrega kot slabega. Kristjani zato beremo poročilo o stvarjenju kot besedilo, v katerem se je božja ljubezen izrazila do največje možne mere. Človeka je Bog ljubil še preden ga je ustvaril. In ko ga je ustvaril, je človek prišel na svet kot dober. In ta božja zamisel o dobrem človeku spremlja človeka skozi vso zgodovino. Tudi veliki zločini ne izbrišejo te prvotne in čiste Božje zamisli. Tudi danes je človek dober in lahko prinaša v ta svet nekaj dobrega.
Mnogi pa se ne morejo sprijazniti s tem, da ima človek duha, kar je posledica tega, da je krona stvarstva in da je Bog v človeku želel imeti sodelavca. Človek je podoben Bogu. Človek se lahko odloča. Velikokrat človekove želje po lepoti in ugodju pripeljejo do tega, da človek naredi kaj hudega. Toda po drugi strani človekov duh človeka dvigne v višave, kamor druga bitja nikoli ne bodo zmogla.
O tem duhu ali človekovi notranjosti bogato pričuje Sveto pismo. Ta knjiga je čudovita pripoved o človekovi notranjosti. Ne bojmo se brati božje besede, saj nas po njej Bog zbuja in nas v življenju krepi. Četudi kdaj zaspimo in se zadovoljimo z mislijo, da smo podobni živalim, ki jih vsak zunanji dražljaj prepriča, da spremenijo smer svojega življenja, pa je človekovo bogastvo v tem, da postavi Boga na prvo mesto v vseh svojih odločitvah. Izkaže se celo, da je veliko odločitev takšnih, za katere človek ugotovi, da nima izbire in je prisiljen izpolniti neko dolžnost. V resnici se ne moremo odločiti proti spoštovanju drugih in vseeno ohraniti osebno svobodo. Veliko je dejanj v življenju, pri katerih se čutimo ujete in brez izbire. Toda človek lahko v sebi pripravlja božje kraljestvo z močjo vere in upanja.
Poglejmo Zaheja, kako je z navidez drobnimi in nepomembnimi dejanji pripravil pot Gospodu. Jezus ga je poklical in mu dal novo življenje. Toda pred tem je on naredil vse, kar je v svoji glavi in srcu znal, da je bil v pravem trenutku pripravljen slišati in sprejeti Jezusov klic.
