Priprava na praznik Marije, Božje Matere (Novo leto).
Čeprav smo začeli cerkveno leto že na 1. adventno nedeljo pa je novo leto vendarle pomemben praznik v našem življenju. Predstavlja nekakšen začetek, bilanco, točko v času. Ko v času postavimo mejnike, ta čas začenja dobivati obliko in nam služi. Skozi vse leto si lahko prizadevamo, da bi naš čas imel začetke in konce. Da bi začetke napolnili z upanjem, konce pa s trezno presojo tega, kako smo čas uporabili. Ne gre za to, da bi si nalagali krivdo za izgubljeni čas. Gre preprosto za to, da času želimo dati obliko in videti, kaj smo v njem naredili ali opustili.
In novo leto se v Cerkvenem letu začne s praznikom Marije, Božje matere. Ker Marija stoji prav na začetku, je to kot klic k temu, da bi si jo vzeli za vzor. Če se morda sprašujemo, kako nam vzor Marije lahko koristi, je odgovor jasen: nobenega dvoma ni, da so se božje obljube v Mariji uresničile, torej se v človeku božje obljube lahko uresničujejo. Kakor je bila Marija prostor za Boga, smo lahko prostor tudi mi. Že to, da obstaja možnost, je vesela novica. Torej naša prizadevanja niso prazna in se nam ni treba bati, da se podajamo na pot na kateri ne vemo, če ima sploh cilj ampak nam Marija že s svojim obstojem prvi dan leta pove: pot vere ni zlagana in ni samo nek okrasek na poti življenja, če človek tako želi. Ta pot je gotova pot, združena z našim človeškim bivanjem.
Še druga značilnost je v današnjem bogoslužju. Cerkev začenja leto z blagoslovom. To je sporočilo, da naj tudi mi začenjamo vse stvari z blagoslovom. Kako drugačna je pot, če jo začnemo z blagoslovom, kako drugačen je dan, če ga začnemo z blagoslovom. Zelo lahko si predstavljamo to stanje, če se spomnimo kakšnega svojega dela, ki smo ga začeli z jezo ali nevoljo. Tisti dan ali tisto delo se nam je vleklo, kakor, da ga ne bo nikoli konec in pogosto se zgodi, da iz takega dela ni sadov. Podobno je, če dan ali kakšno opravilo izvršimo, ker moramo – ker tako določa zapoved, človeška ali zapoved vere. Tudi ta pot je težka. Če pa začenjamo dela z blagoslovom in veseljem pa je pot lažja in rodovitnejša.
Blagoslov, ki ga danes prebiramo v prvem berilu je zelo preprost. Ne obljublja velikih darov. Preprostost tega besedila je izjemno privlačna saj omeni tisto, kar ljudje najbolj potrebujemo: varstvo, neposrednost in milost. Ljudje si želimo lepega življenja . V ta namen kopičimo najrazličnejše dobrine, izzive in dogodke. Toda le eno je potrebno: živeti v resnici in milosti. Kako lepo je, kadar zmoremo živeti v takih okoliščinah, da je vse jasno, brez ovinkarjenja in laži. Tak svet je izražen v blagoslovu, ki smo ga danes prebrali.
Nekaj podobnega je tudi pomen polnosti časa, o katerem govori apostol Pavel. Ko smo ljudje na poti, ko rastemo, veliko poskušamo in stopamo tudi na stranpoti. Polnost časov pa je takrat, ko začnemo živeti polno. Apostol ta trenutek neločljivo povezuje s Kristusom.
Tudi evangelij je zgodba o tej izpolnitvi. Čeprav nam evangelij po Luku na tem mestu pove samo preprosto zgodbo o Jezusovem rojstvu pa je vendarle ta zgodba dogajanje v polnosti časov. Pripovedi ne beremo več kot zaporedje dogodkov, ampak kot rast božjega kraljestva v nas.
