Božja beseda 5. nedelje med letom.
Odlomki božje besede, ki jih beremo na 5. nedeljo med letom (leto a), so vrhunec oz. zaključek neke pripovedi. Dosegajo izpolnitev, vrh in dopolnitev. Njihova sporočilnost je zelo velika.
Prvi odlomek po preroku Izaijuzr iaža preprostost. Ta del knjige preroka Izaija govori o napetostih, ki se pojavljajo pri življenjskih vprašanjih in o človekovemu odzivu na vse stiske, ki jih prinese življenje – posebej tistih, ki jih človek doživi in v njih prepozna možnost za rast v veri. Zato je tako pomembna tema tudi post. Post je velika priložnost, da človek intenzivno doživi božjo bližino. Vrednost posta je v tem, da začuti, kako križ življenja nosimo z Jezusom. Post nam pomaga, da svoje življenje naravnamo na pot miru. Človek se namreč v svojem življenju sooča z različnimi težavami. Ko mu te težave vedno znova prihajajo naproti se zdi, da je človek vedno znova neposredno soočen z neko težavo. To je tako, kot bi butal z glavo v zid. Hudo je, ko človek po daljšem obdobju začuti, da je v soočanju s težavami sam. Tudi, če so ob njem drugi pa je tako, da mora človek neke stvari rešiti tako, da bo premagal samega sebe. Ko nas k tlom poleg ponavljajoče težave pritisne še čas, ki dolgo pritiska na nas, začnemo razvijati različne načine delovanja, reševanja. Nekaj podobnega je tudi post. Post je nenaravna odpoved. Zakaj je post Bogu všeč? Na to nam da odgovor današnja božja beseda. Največja odlika soočenja z Bogom je čisto življenje, ki navzven nima nobene posebnosti. Kdo opazi, če se odpovemu kruhu, ki je namenjen nam in dajemo kruh lačnim; kdo opazi to, da damo tisto, kar sami potrebujemo nekomu, ki je bolj potreben te dobrine? Navadno so to tiha dejanja. Toda ravno to je vrhunec službe Bogu. Tak način življenja je sad posta in ko se bomo postili, to delajmo mirno in tiho. Nenavadno se sliši a če bomo imeli skupnost, v kateri bomo živeli ta post, govorili o njem in si delili darove posta, bo naša postna vaja še bolj tiha in še bolj se bomo odpovedali samonagrajevanju zaradi posta in bolj bomo odprti za nagrado, ki jo Bog daje.
Nekaj podobnega nam spregovori apostol Pavel v svojem pismu Korinčanom. Potem, ko smo nekaj nedelj brali odlomke, ki govorijo o dobrem Bogu, o zvestem Bogu, o tem, kako božje delovanje vstopa med ljudi; kako Božji Duh deluje v Pavlu, pa danes v odlomku Pavel spregovori o vrhu svojega odnosa do Boga. Ta vrh ni neka prerokba, ki bi bila pridržana samo nekaterim višjesposobnim izbrancem. Vrh Pavlove duhovne izkušnje je zelo preprost. To je križ in odnos do Kristusa, križanega. Rekli bi, da križ ne more biti kakšno posebno duhovno izkustvo, a za Pavla je prav to. Preprost križ, najbolj boleča izkušnja je postala po Jezusovi daritvi ključ do življenja.
Evangeljski odlomek na kratko spregovori o bistvu življenja. Kako naj v življenju delujemo? V prejšnji nedelji smo brali blagre, kot jih je zapisal evangelist Matej. Ti so kakor ustava za naše krščansko življenje. Če bomo zaživeli blagre, bomo zares postali sol zemlje. Sol pa je živilo, ki ni užitno samo. Vsaj v velikih količinah ne. Toda kadar se sol daje, je izjemno dobra in zdrava dobrina. Tako tudi luč. Če svetloba ne osvetli prostora in kakšnega predmeta ali človeka, je nesmiselna. Vse to, kar smo sprejeli v blagrih, mora postati dejavni del našega življenja. Vseh teh darov nismo prejeli zase, ampak za vso cerkev.
