Kakor smo rekli zadnjikrat, izvirni greh ni nekaj, kar človek naredi, ampak, kar preprosto obstaja oz. je človekovo dejstvo. Krst izbriše izvirni greh, ne odstrani pa vseh posledic tega greha.
Vsakdo v svojem življenju lahko prepozna nekatere sile, ki nas vlečejo v greh. To so sile, ki jih opazujemo, ko se odločamo. Vleče nas, da bi naredili nekaj, kar sami vemo, da ni dobro, je pa v tistem trenutku prijetno. Še bolj pa se to zgodi tako, da greh storimo kot nekaj samoumevnega, ne da bi se sploh odločili. Kako je to mogoče? Dlje časa delamo stvari, ki se nam zdijo dobre in prav, a niti ne opazimo, da s tem povzročamo hudo sebi in bližnjemu. Na primer: Če smo zasvojeni, na primer z alkoholom, se nam to ne zdi nič posebnega. To je naša stvar. Mi smo tisti, ki se moramo popraviti in kar delamo je v škodo nam. Toda okoli nas ljudje trpijo zaradi alkohola. Zelo pogosto zasvojencu propade vsa okolica, izgubi službo, družino, prijatelje – preden se zave, da je kaj narobe.
Spominjam se nekoga, ki je obžaloval, da je veliko preklinjal. Rekel mi je, da je šele mnogo let kasneje spoznal, da je ravno po njegovem preklinjanju v njegovo družino prišlo veliko hudega.
Trenutek, ko prepoznamo neko svojo napako, je trenutek, ko smo razkrinkali poželjivost oz. silo, ki nas vleče v greh. Zato je na poti kristjanovega življenja tako zelo pomembno, da je sposoben pogledati na svoje grehe in se jih pokesati. To ni samo preprosto preštevanje grehov. To je pomemben korak na poti hrepenenja po Božji milosti.
77. Katere druge posledice povzroča izvirni greh?
Posledica izvirnega greha je, da je človeška narava, ne da bi bila povsem pokvarjena, ranjena v svojih naravnih močeh, podvržena nevednosti, trpljenju, gospostvu smrti, in nagnjena h grehu. To nagnjenje imenujemo concupiscentia - poželjivost.
