Priprava na 21. nedeljo med letom, 2023.
Čeprav Izaijeva knjiga govori o zelo težkih časih zraelskega ljudstva, pa Izaijeve prerokbe le redko govorijo o vzrokih za te težke preizkušnje. Izaijeve prerokbe so zgodovinsko utemeljene, a vendarle niso zgodovinska pripoved. Govorijo o modrosti, ki je potrebna za to, da bi lahko razumeli tok zgodovine, potek dogodkov in vlogo Božjega delovanja v zgodovini. Čeprav so v Izaijevi knjigi omenjene točno določene zgodovinske osebe, je njihova vloga simbolična in imajo zelo širok pomen. Tokrat pa se prerokova jeza razplamti proti enemu človeku, proti Sóbnu ali Šebnáju, ki je bil upravitelj dvora. Prerok spozna, da mora s svojo krepko besedo omeniti dogajanje na dvoru, ki je postal leglo nesposobnih in strahopetnih ljudi. Izaija vidi moralni propad ljudstva, ki je na oblast pripeljal ljudi, ki niso sposobni opravljati svojega dela. Besedilo, ki stoji pred tem pozivom, je pripoved o tem, kako so se voditelji ljudstva razbežali, namesto, da bi ljudstvo in državo branili. Prerok vidi moralni propad, ki tkivo naroda drži skupaj, pri življenju, upravnik dvora in njegovi ljudje pa so živeli predvsem preračunljivo življenje, ki je bilo obrnjeno predvsem k pridobivanju koristi zase. Ko tako človekov občutek za dobro in pravilno delovanje tragično razpade, seveda izgine tudi možnost, da bi v takem delovanju Bog kakorkoli igral svojo vlogo. Prerokova pripoved daje misliti, da obstaja jasna povezava med moralnim propadom in prelomom z Bogom. To je velikokrat naša velika težava. Tega si nočemo priznati si ne upamo stopiti na to pot. Toda ravno tukaj se odpira široko polje možnosti za rast. Vera ne obstaja v nekih abstraktnih oblikah. Duhovnost mora biti vedno vezana na življenje, ki ga živimo, in se preverjati v njem. Če kopičimo oblike duhovnosti, nam to prav nič ne more pomagati. Do neke mere lahko podobe in simboli, pobožnosti in druge oblike slavljenja odprejo oči in nas oddaljijo od banalnega sveta ter nas približajo Bogu. Toda to se dogaja le do neke mere. Bog ne bo delal namesto nas. V prejšnjem tednu smo razmišljali, kako lahko očistimo področje svojega življenja, v katerega vstopa in kjer deluje Bog. Če bomo v sebi množili grde razvade ali pa dopuščali, da bodo drugi z nami delali grdo in nas poniževali; če bomo vztrajali v slabih odnosih, alkoholu, moralnemu propadu naše okolice, bomo sčasoma mi postajali zaznamovani s tem slabim. Nimamo pravice dopustiti, da moralno propademo in nimamo pravice dopuščati, da drugi z nami delajo grdo. Marsikaj lahko naredimo, da bi bilo naše življenje vse bolj človeka vredno ter da ustvarjamo okolje, da bi tudi drugi okoli nas postajali vse bolj spoštovani. Če bomo to naredili, še ne bomo bližje Bogu. Bomo pa morda vsaj lahko naredili svoj del pri tem, da se bo Božji glas slišal v našem življenju. Izaijev uvid v življenje nas spodbudi, da bi bili tudi mi pozorni na to, kaj se dogaja v našem življenju in ne pustili, da počasi odtavamo v neznano uničujoče območje, kjer se zdi, da za Boga sploh ni prostora.
Prava izpolnitev ali prispodoba tega, kar govori Izaija, je psalm, ki govori o tem, kako je lahko Bog neposredno prisoten v našem življenju. Psalmi so molitve, ki so jih molili pri bogoslužju, danes pa sestavljajo jedro naše osebne in skupne molitve. Ko bi tudi mi lahko živeli na tako temeljit način in v tako jasnem dialogu z Bogom. Molivec v psalmu, ki se pogovarja z Bogom, je v popolnosti podrejen resnici in zelo dobro čuti, kako Bog deluje v svetu. Zaveda se, da Božja slava ni samo neka površna želja, ampak nekaj, kar se dogaja v našem življenju in postaja povsem učinkovito. Jasno psalmistovo spoznanje, kdo je on in kakšno je njegovo mesto pred Bogom, je tudi nam v poduk, da bi si mi prizadevali za tak odnos z Bogom. Ne gre za hitre korake, ampak za čist odnos, ki z Božjo prisotnostjo postaja iz dneva v dan večje presenečenje.
Ta pripoved o Božji slavi, ki je v nas tako zelo izrazita in čista, da postane nepremagljiva rešitev za vsako stvar v našem življenju, ne glede na to, kako velika presenečenja nam naš čas prinese nasproti, se nadaljuje v odlomku iz Pisma apostola Pavla Rimljanom. Zanimivo je, da si odlomki iz Svetega pisma sledijo glede na knjigo, iz katere so izbrani, a ob nedeljah, ki smo jih srečevali, se izjemno prekrivajo med seboj. Po tem se pokaže velika notranja skladnost teologije Svetega pisma, ki govori o velikih skrivnostih.
Pismo Rimljanom opeva Božjo slavo in modrost, s katero Bog prihaja nasproti vsakemu človeku. Pavel se celo po mnogih letih, ko je bil priča Božjemu delovanju v najrazličnejših oblikah, ne more dovolj čuditi, kako velik je Bog in kako veliko in dragoceno je njegovo delovanje. Pavel Boga razume kot nekoga, ki deluje v njem in v svetu in se temu svetu velikodušno daruje.
Zdi se, kakor da se Pavel z občudovanjem Boga in slave, ki se razodeva, pravzaprav zahvaljuje Bogu za vse, kar je naredil zanj in šele spoznava, kako Bog ljubi vsakega človeka. Če smo prejšnje nedelje brali o tem, kako je Pavel poskušal na vse možne načine Boga prinesti v svet in oznanjati njegovo veliko ime, pa to nedeljo Pavel razkrije, kakšen je Bog, ki ga je poslal oznanjat. To je Bog, ki je vse v vsem, ki je čista polnost in upanje.
Morda vedno znova potrebujemo tako starozavezni uvod ter čudovito oznanilo, ki izhaja iz Pavlovih pisem, da bi lahko razumeli, kako razumeti preprosto vprašanje evangelija. Morda smo tudi mi pri Jezusovem vprašanju: “kdo je sin človekov?” povsem zgubljeni in ne vemo, kaj odgovoriti. To vprašanje ni vprašanje po Jezusovi izkaznici. Tudi nas Jezus ne sprašuje po znanstvenem dokazu ali kakšni drugi obliki potrdila. Jezus nas sprašuje, če znamo na to vprašanje odgovoriti samo z besedami ali s celotnim našim bitjem. Odgovor na vprašanje, kdo je zame Jezus, ni težak, a vseeno je vse prej kot preprost. Da bi dobro odgovorili na to vprašanje, je potrebno usposobiti vse svoje moči. Razum, voljo, čustva; zavedati se moramo lastnega telesa in ga spoštovati. Najbolj pa je za to potrebna ljubezen, ki človeku razodeva vsemogočnost živega Boga.