Božja beseda za 7. nedeljo med letom 2025.
Božja beseda, ki jo beremo na 7. nedeljo med letom govori o velikem dostojanstvu človeka. Božja beseda te nedelja te nedelje je navidez različna od tiste, ki smo jo brali prejšnjo nedeljo a se sporočili močno ujemata. Če nas je Jezus s svojim sporočilom nekako položil na zemljo, da bi lahko polno zaživeli to zemeljesko življenje, ki je lahko tudi čudovito, pa nam tokrat božja beseda spregovori o prvenstvu človekove notranjosti. Prav lahko se zgodi, da je na zunaj pri nas vse prav, a v srcu ni sreče. Pavel vzklikne, najprej je duševno potem je duhovno, kar pomeni, da moramo ljudje vedno začenjati v stvarnem in se poglabljati v tisto, kar resnično v življenju odloča.
Prvi odlomek božje besede iz Samuelove knjige nam govori o Davidu, ki se je že ločil od Savla, saj ga je Savel želel ubiti iz nevoščljivosti. Kralj Savel ga je preganjal in ga je želel umoriti. Kljub temu, da je bil David zaslužen za svobodo Izraelcev, je moral s svojimi možmi živeti kot izobčenec. Njegova skupina je živela kot nekakšna nomadska vojaška enota, ki se je neprestano selila. Ta enota je varovala premoženje različnih bogatih ljudi. David je postal predvsem vojščak, a se ni ustalil, ker ga je kralj Savel s svojimi vojaki zasledoval in ga želel umoriti.
Nekega dne je David izvedel, da kralj Savel tabori na nekem griču. Ponoči je kralj Savel zaspal z vsem svojim spremstvom. David pa je vstopil v tabor in se kralju približal. Z njim sta bila dva moža. Eden od njih je celo želel kralja umoriti, saj je preganjal Davida in njegovo skupino. Takrat pa se pokaže Davidova veličina. Kralja se ne dotakne, ker je kralj Savel maziljen za kralja. Dejstvo, da je prejel maziljenje je pomembnejše od tega, da Davidu streže po življenju. Kot dokaz, da se je to zares zgodilo si David vzame kraljevo sulico. Nas to lahko nauči, da božji posegi v našem življenju pomenijo veliko spremembo. Kar je božje, je nedotakljivo in mora biti deležno velikega spoštovanja. Zanimivo je, da David postavlja spoštovanje do božjega celo nad svoje življenje.
V tem tonu molimo tudi 103. psalm, ki slavi Gospodovo usmiljenje. To usmiljenje ni zgolj človekovo obžalovanja svojega grešnega stanja in pričakovanje, da bo Bog z nami in našimi grehi prizanesljiv. To je predvsem hvala Bogu, ki nas je ustvaril tako, da lahko človek Boga slavi s celim bitjem. Bog je po svojem čudovitem stvarjenju naredil, da je človek sodelavec Boga in lahko stoji pred Bogom tak kot je. Božje usmiljenje se izkaže v odnosu do vsakega človeka. Ta odnos je Bog sam ustvaril, ko je ravno v človeka ustvaril tako, da je lahko božji prijatelj.
Apostol Pavel pa o tem spregovori povsem odkrito. Spregovori o vstajenju od mrtvih. Nekateri namreč sprašujejo, kako je mogoče, da mrtvi vstajajo in v kakšnem telesu bodo vstali. Pavlova misel je izjemna, saj govori o tem, da je človek bitje, ki je povsem ustvarjen od Boga in od njega je prejel tudi telo. Telo pa ni nekaj, kar mora propasti ampak je namenjeno za poveličanje. Zato človek ni sestavljen ampak je človek celota. Darovan je od Boga. Ko je človek po smrti položen v zemljo sicer njegovo telo propade. Propade samo tisti del, ki ga je človek nakopičil, božja stvaritev pa ne propade. Človek je od Boga darovan kot celovit in eden – prijatelj Boga iz oči v oči.
V evangeljskem odlomku pa nam Jezus spregovori o prav neverjetnih stvareh. Govori o čudovitih krepostih človeka s katerimi lahko človek neskončno presega samo svojo fizično naravo. Bog nas s temi spodbudami želi spomniti, da nismo samo del tega sveta ampak smo v resnici bolj božji in bolj rojeni za večno življenje. Rekli bomo, da človek, ki tako ravna v življenju samo izgublja. Kam pridemo, če bomo vsem odpuščali, če bomo pustili, da nas bodo ljudje bili po licu, če bomo posojali, ne da bi zahtevali nazaj? Te besede ne bo rešil izračun, koliko se nam to splača. Te besede bomo razumeli samo, če si bomo prebrali in osvojili evangelij prejšnje nedelje – blagre.
