Božje beseda za 15. nedeljo med letom 2026.
Božja beseda je zahtevna. Veselimo se, da Bog prihaja med nas in nas s svojo besedo spremlja na vso moč. To je lepota Boje besede, ki se daje vsakemu od nas, da bi vsi mi živeli bolje. Živeti Bolje pa ne pomeni, da je življenja vse manj, da smo čim bolje preskrbljeni in v popolnem umirjanju skoraj pozabimo, kaj so naše življenjske naloge. Živeti bolje pomeni, da smo vse bolj živi in postajamo dejavni raziskovalci božje prisotnosti med nami.
Knjiga preroka Izaija nam prinaša veselo vest po kateri se zavedamo, da je Bog tukaj in nas v življenju blagoslavlja; prinaša nam sporočilo, da je Bog v našem življenju dejaven in ljubeč. Ko Izaija govori o božjem ljudstvu Izrael, ima pred očmi določeno ljudstvo; njegova beseda pa velja za vse ljudi. Danes smo gotovo prvi naslovljenci njegovih besed tisti, ki si želimo živeti boljše življenje. Toda ta beseda ne velja nič manj tudi za vse ostale ljudi, bodisi da so mlačni v spraševanju o tem, kakšno je dobro življenje, bodisi, da Bogu celo nasprotujejo. Tej resnici ne moremo pobegniti, tudi če bi hoteli.
Toda Izaija je velik prerok. Razume, da je Božje delovanje tako, da človeko priganja k temu, da bi sprejel ljubezen s katero nas Bog objema. Veliko znamenj je, po katerih prerok vidi veliko naklonjenost Boga. Čeprav je ljudstvo odpadlo od Boga in bi si zaslužilo kazen, pa Bog še naprej izkazuje ljubezen temu ljudstvu in si želi, da bi se ljudstvo vrnilo na pravo pot. Stvarjenje in zgodovina ljudstva sta dve veliki podobi po katerih je jasno, da Bog z vso močjo skrbi za svoje ljudstvo. Znotraj teh dveh resnic je veliko dogodkov in znamenj s katerimi prerok hoče opisati, da Bog na vso moč skrbi za svoje ljudstvo. Ko se nam zdi, da bo prerok s kakšnim lepim naukom opisal vrhunec božje dobrote, pa namesto nauka ljudstvu poda podobo o božjem služabniku. Skozi ta del knjige se zdi, kakor da hoče prerok Izaija navesti mnogo dokazov, da Bog biva in se človeku razodeva ter mu daje neskončno znamenj, da je človek deležen velike božje pozornosti in ljubezni. Bog človeku na vso moč odpušča in mu na vso moč želi pokazati, da je človek deležen božje ljubezni.
V Izaijevi zgodbi se prepletajo teme stvarjenja v katerih Bog človeka spodbuja, da bi se zavedel darov, ki jih je prejel. Bog človeku hoče povedati tudi, da je ga je skozi vso zgodovino varoval in mu stal ob strani ter, da pogled v preteklost pove, da je bil Bog edina dobra moč človekovega življenja in edini, ki mu je pomagal v resničnosti. Ena najpomembnejših tem pa je tema o tem, da Bog resnični Bog in ne malik in kaj je sploh razlika. Malik je celovita prevara človeka in znamenje popolne laži, a v življenju dobiva najrazličnejše izraze in se na mnoge načine vključuje v človekovo bivanje. Danes še zdaleč ni jasno, kaj pomeni odnos med Bogom in malikom. Včasih se nam zdi, da je to nekaj enostavnega, tudi svetopisemske zgodbe nam tudi danes pokažejo, kako zelo so potrebne modrosti preteklosti in tudi stranpoti božjega ljudstva, da sploh prepoznamo razliko med tem, kar nas dela božje in tem, kar nas prav po malikovalsko izčrpava.
Odlomek iz Izaijeve knjige, ki ga beremo pri današnji evharistični daritvi je zelo preprosta podoba o tem, kaj je to, kar nam daje življenje in kaj ga jemlje. Božja beseda nezadržno deluje in prihaja kakor dež, ki zemlji daje rodovitnost. Božja beseda bo naredila v našem življenju veliko spremembo. Vprašanje je, če bo človek sprejel to besedo in zato z njeno pomočjo tudi rasel v dobrem; vprašanje je, ali bo zraven, ko se bo vse to dogajalo.
O tem govori tudi psalm, ki je resnično lepa hvalnica temu dogajanju.
Apostol Pavel pa se ravno na točki človekove polnosti življenja dotakne človekovega bivanja. Človek dela svoje delo in se odloča za Boga. Hodi po poti življenja. Toda nagrada, ki jo daje Bog človeku je mnogo večja kot to, kar je človek žrtvoval, da bi bil Bogu pokoren in sodeloval z Bogom.
Če nadaljujemo razmišljanje, ki ga je začel Izaija in nadgradil Pavel, ter s tem razumevanjem vstopimo v Jezusov evangelij se zdi, da je odlomek iz evangelija kot velikansko drevo, ki kaže vse razsežnosti življenja. To je pravo drevo življenja. Jezus se zaveda, da imajo ljudje različne sposobnosti in se nahajajo v različnih obdobjih življenja. Zato prilike o sejalcu ne smemo razlagati moralistično – kakor da nas Jezus hoče obsoditi celo že vnaprej. To je prilika o lepoti življenja in sprejemanja božje besede. To je najprej prilika o božji velikodušnosti, ki seje in seje, da bi človek lahko sprejel njegovo besedo.
