Dragi bratje in sestre!
Božja beseda za 22. nedeljo med letom, ki jo bomo brali.
Zadnja nedelja nam je prinesla odlomek, pri katerem je nekdo Jezusa spraševal o tem, koliko ljudi se bo zveličalo. Jezus njemu in nam odgovori z znamenitim stavkom, naj si prizadevamo vstopiti skozi ozka vrata. Kaj so ta ozka vrata? Gotovo je to najprej resnica o življenju, ki naj jo sprejemamo tako, kakršna pač je. Na prvi pogled je lažje živeti v laži. Za obe nedelji velja zelo pomembno sporočilo, ki smo ga prebrali prejšnjo nedeljo. Evangelist poudari, da je Jezus namenjen v Jeruzalem. Tam bo trpel in bo umrl ter vstal od mrtvih. Zato so sporočila na tej poti še posebej ključna.
Danes pa nam na s povsem drugačno prispodobo spregovori o podobni temi. Dogaja se na gostiji, tudi mi smo povabljeni na to gostijo.
Ta prispodoba o gostiji se zlahka sprevrže v nekakšen poduk lepega vedenja. Nas Jezus v tem primeru uči bontona? Odločen NE! Naše človeško razumevanje pa zna evangelijsko besedilo ponižati do te mere, da ga spremeni v zbirko pravil. Za nas bi bilo najlažje, da bi bilo tako. Na ta način bi bila vera izpolnjevanje zbirke pravil. Toda vera se nas ne bi mogla dotakniti v srcu. In vera, ki se nas ne dotakne v srcu ni vera – je le nekakšen miselni sistem, ki nas bolj ali manj otežuje. In če nas otežuje, to ni vera. Verujemo zato, da bi bilo naše življenje polno. Včasih je polno tudi, če občutimo veliko težav. Toda Bog nas vodi skozi te težave.
Da bi lahko razumeli, kaj pomenijo Jezusova naročila na gostiji, pozorno poslušajmo tudi obe berili in psalm. V njih nam svetopisemski pisatelji sporočajo pomembne stvari: Modri Sirah nam sporoča, naj za razumevanje tega sveta izberemo pot ponižnosti. Psalm nam sporoča, naj se ne bojimo, saj Bog skrbi za nas. Pismo Hebrejcem nam sporoča, naj se ne motimo: to, kar je bistveno, ni vedno vidno in očitno. Najpogosteje je skrito in nujno potrebuje našo zavzetost, da odkrijemo lepote tega, kar nam je dano. Podobno kot v katerem koli osebnem odnosu. Nič ni dano samo po sebi. Vse je dar, ki ga odkrijemo šele, ko smo pripravljeni garati za to, da bomo odkrili bližnjega v vsej njegovi lepoti. Imamo za tako težko delo dovolj ljubezni?
