Ljudje smo navajeni, da so vsi dogodki in odločitve pogojeni med seboj. Vse od nekod prihaja in vsaka odločitev ima svojo vrednost. Kakor, da bi živeli v kakšni trgovini duha. Mi se odločimo za nekaj, ker smo bili v to stvar prisiljeni. Lahko, da smo bili prisiljeni zato, ker nas je kdo ali kaj neposredno prisilil, ali pa zato, da bi ohranili dober ugled. Ker se to spodobi, rečemo.
Vse stvari so nekako povezane med seboj. Še celo tisto, kar naredimo samovoljno, iz upora, ima svoj notranji vzrok, zakaj to naredimo.
Zato nam je tako zelo nepojmljivo, ker je Kristus sprejel trpljenje povsem svobodno. Samo ljubezen do človeka ga je vodila k temu, da je sprejel križ. Taki ljubezni rečemo zastonjska ljubezen. To je ljubezen, ki nima nobenega vzroka in ni prisiljena. Ljubezen staršev naj bi bila brezpogojna. Pa še ta je na svetu omejena. Kristusova ljubezen je popolnoma svobodna. Preden bomo premišljevali vso težo in zapletenost križa se spomnimo, da se je vse to zgodilo popolnoma svobodno in velikodušno.
Za nas to Jezusovo dejanje pomeni, da smo tudi mi lahko v življenju svobodni in velikodušni.
119. Na kakšen način je Kristus samega sebe daroval Očetu?
Vse Kristusovo življenje je svobodna daritev Očetu, da bi izpolnil njegov načrt odrešenja. Jezus daje "svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mr 10,45) in tako spravi z Bogom vse človeštvo. Njegovo trpljenje in njegova smrt razodevata, kako je njegova človeška narava svobodno in popolno orodje božje ljubezni, ki hoče zveličanje vseh ljudi.
